Mateja J. Potočnik

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Slavko? Moja sorodna duša, čudaška in neobdelana in svetla. Moj zgled in učitelj v streljanju s fračo, plezanju na drevesa in pretepanju. Moj tuleči odmev pri pretepanju s pendrikom. Kadar postaviš dve sveči zadosti blizu, je nemogoče reči, kateri pripada kateri del skupnega plamena; enako velja za senco. Družno sva gorela in dogorela v enotnem hrepenenju, da bi naju vsaj kdo imel rad. In naju tudi je – dokler sva imela drug drugega. Na vsem svetu samo drug drugega. Pogosto sva razmišljala o drugih otrocih. Imeli so prijazne starše, nikoli niso bili tepeni, pa čeprav so ušpičili še večje neumnosti, kot sva jih midva. In pogosto sva drug drugega spraševala, kaj je z nama narobe. Pomagala sva vsakemu sošolcu, ki je karkoli potreboval, pomagala ostarelim. Rasla sva združena v radovednosti in strahu pred okolico, v ljubezni in mržnji do staršev, v upanju na otroštvo za otroštvom.

Torej Slavko? Je bil starejši brat, vir moje nerazložljive notranje moči, moj vir navdiha – pozitivna identifikacija, kot rečejo psihologi? Do neke mere že. Toda tudi on je bil le otrok; čeprav je bil dve leti starejši, je bil tudi on krhek in prestrašen. Bivanjsko skrivenčen kot jaz – kako ne bi bil, ko pa se hrustanec še ni niti prav zatrdil, že je bil deležen vzgoje po načelu »upogniti, dokler je še mlado«. Kakor ga imam srčno rada, mu ne morem nalagati bremena svojega preživetja. Vsaj ne v celoti. Ne, moralo je biti še kaj. Kaj močnejšega in višjega.

Bog? Povedala vam bom zgodbo o naši družini in bogu. Kot nekdanja partizana sta bila starša okorela komunista. Tiste sorte rdeča, kot je gosta, železna gotovost malega človeka, ki ve – ve! – da so krivice, ki mu jih nalaga življenje, nenaravne in da si zasluži boljše. Ne od boga, temveč od človeka; bog nima ničesar s tem in ničesar od tega. Od utekočinjenih očesnih zrkel. Od revščine in sramote. Od neubogljivih, nehvaležnih otrok, ki svoj dolg odplačujeta z dodatno nesrečo.

Pri nas ni bilo prostora za vero, temveč le za tisto, kar si lahko bodisi uporabil bodisi pojedel; pri nas se je živelo po evangeliju želodca, želodec pa se prej ali slej navadi vsega. Bili smo edina družina na vasi, ki ni hodila k maši. Kaj so si o tem mislili sosedje, smo lahko nazorno razbrali iz vdolbin med njihovimi lopaticami, ko so nam vsi po spisku obračali hrbet; v tistem ozkem prostoru ni bilo boga. Vsaj ne za nas. Smrečico smo postavili devetindvajsetega novembra, k polnočnici seveda nismo šli, smo pa vendarle imeli neko svojo božično tradicijo, ko je bila na mizi malo boljša večerja. Vendar jaz ne bi bila jaz, če me ne bi te reči strašno privlačile. Ne ideja vsemogočne persone, ki bi mi zmogla pomagati, temveč vsa lepota, ki so jo v njenem imenu nakopičili verniki in vernice: trepetanje sveč in pojočih glasov, v molitev sklenjene grčave roke, sklonjene glave jeznih mož in žena, sladkobno bleščanje medenine, drobni curki rožnate krvi na belih stegnih svetnikov, čisti pogledi in lica otrok, vroča in cvetoča, cerkev kot maternica, obložena z brokatnim kadilom, vznesena vaška nedelja kot vsa večnost.

Strašno sem si želela, da bi lahko šla k birmi; tako dolgo sem tečnarila, da je mama končno popustila in mi dovolila, da grem pred cerkev gledat birmsko procesijo. Postorila sem vse, kar mi je naročila, in še več. Nato sem se lahko pražnje oblekla in obula. Kako zelo me je gnala otroška radovednost, da bi videla otroke v tistih svečanih oblačilih! Bila sem pozna in tekla sem na vso moč, da ne bi zamudila sprevoda. Pod tankimi podplati pražnjih šolenčkov sem čutila vsak kamenček makadama, zato sem stekla kar po travi. Skoraj sem že bila pri cerkvi, ko me je nenadni ugriz bolečine pribil na mesto. Z vso silo sem stopila na velik žebelj; železo je kot za šalo prodrlo skozi tanek podplat in moj nart. V travi je bilo vse polno lesa z žeblji, ki ga v svoji ihti nisem mogla opaziti. Zadušila sem krik in pogoltnila jok. Sram me je bilo pred ljudmi, pred cerkvijo, pred bogom. Pogled, beseda iz množice se lahko zadre še precej globlje kot butast, neobčutljiv, zarjavel žebelj. Sedela sem v travi in solze so mi neslišno vrele na oči, ko je k meni pristopil neznanec. Pomagal mi je vstati in izpulil desko z žebljem iz stopala. Prijazni možje so me odnesli domov in od tam so me odpeljali v bolnišnico, tam pa so mi izprali in zašili rano. Moj oče, ki se mu mama ni upala priznati, da me je spustila na ogled birme, in je že norel zaradi prepričanja, da sem zbežala od doma, je pripomnil: »Bog ti je zabil žebelj v podplat, ker si bila spet poredna – zdaj pa kar veruj vanj!«

Trudila sem se po najboljših močeh. Napenjala sem vsako kito in mišico, vsako vlakno svojega telesa, vsako pero vsake peruti svojih misli – da bi lahko verovala. Toda bog je imel na zalogi še obilo žebljev. In že naslednjič je z njimi meril bistveno višje, naravnost v prsi. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

revija Jana