Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po dveh rušilnih potresih in seriji popotresnih sunkov v Venezueli mrtve preštevajo v stotinah, nenadoma brezdomne v tisočih in pogrešane v desetinah tisočev. Potem je tu še ena številka, veliko nižja, nekaj čez trideset, ampak optimistična: pomeni ljudi, ki so jih rešili iz ruševin, nekatere celo dolgo po preteku 72 ur, to je statistična meja preživetja. Tudi še šest dni po potresu so izpod podrtih zgradb vlekli žive otroke, med rešenimi je bil celo dva tedna star dojenček. Kakšni svetli majhni čudeži. Se zdi, da so ta mala bitja manj krhka in veliko bolj trdoživa, kot smo mislili.

Novice

Dobri duh Bovca in gora: spoznajte legendo med gorskimi reševalci

Preživeli otroci v Venezueli so znova dokazali, da se »zlatih 72 ur« – to so kritične ure po obsežni nesreči, kot so potres ali poplave, ko je možnost za preživetje in rešitev poškodovanih ali ujetih največja – lahko raztegne še daleč čez sto ur. Zlata meja 72 ur je zgolj statistika. Ali gre za čudež ali za srečen preplet naključij, je stvar osebnega pogleda.

Vsekakor pa se mora za preživetje poklopiti več stvari: prvič, med ruševinami mora ostati dovolj velik zračni žep, da se ljudje ne zadušijo. Drugič, ne smejo biti preveč poškodovani. Temperatura ne sme biti previsoka ali prenizka in na voljo mora biti vsaj minimalen vir vode, na primer curljanje iz poškodovanih cevi. Vse kaže, da imajo otroci pri preživetju pod ruševinami zaradi nizke telesne mase tudi nekaj prednosti v utesnjenih prostorih, saj potrebujejo manj kisika in vode. Po drugi strani pa so ranljivejši, dehidracija in podhladitev jih huje prizadeneta kot odrasle.

Tule je prgišče zgodb o majhnih otrocih z veliko sreče.

Življenje po srečnem koncu

Morda najbolj znano ime venezuelske katastrofe je Klieber Moran, dveletni fantek, ki so ga jordanski reševalci iz ruševin potegnili šest dni po potresu. Ko so ga dvignili s tal in zavili v odejo, so opazovalci zavriskali od navdušenja. Tisti dan je bil mali Klieber edini, ki so ga našli živega. Fantek je bil v dobrem stanju, niti ena kost ni bila zlomljena, le nekaj prask je dobil. Ampak življenje se ne ustavi pri »srečnem koncu,« vedno gre naprej, neizprosno naprej. Fantek je živ, njegovih staršev pa še niso našli, zato je mamina triindvajsetletna sestra, Klieberjeva teta, obljubila, da bo zanj poskrbela »z materinsko toplino, dokler se ne pojavi moja sestra, kar si vsi želimo. Prosim boga, naj mi da moč, ker ima samo dve leti in jaz nisem mati,« je rekla. Še vedno verjame, da sta sestra in svak živa in da ju bodo našli. »Da je dal bog mojemu fantku še eno priložnost, pomeni, da ima načrt zanj.«

Novorojenčki so od vraga

Dayana Patiño in njen sin Juan David sta bila rešena razmeroma hitro, pod ruševinami sta bila dvanajst ur, a če že nista postavila časovnega rekorda, ga je 18 dni stari Juan David vsekakor postavil s svojo mladostjo. Dokler je on živ, bom živela tudi jaz, si je prisegla Dayana, ko je povsem nepremično ležala poleg sina. Podojiti ga ni mogla, a njegova bližina ji je dajala voljo, da je ostala budna in čakala trenutek, da s kričanjem reševalce opozori nase. Vsake toliko se je dotaknila njegovega noska, da se je prepričala, da je še živ. Ravno je pomivala posodo, je pozneje povedala, ko je začutila tresenje. Planila je k sinu in trenutek zatem se je osemnadstropna zgradba začela sesuvati vase.

»Počutila sem se, kot da letim, potem sem čutila, da se pogrezam v vodo in blato, nato sem padla v jamo. Ne vem, kako je mogoče, da nisem izpustila svojega fantka.« Reševalci so zaslišali njene klice in dojenčkov jok. Mati in sin sta veljala za mrtva, tako je mislil tudi Dayanin mož, ki je zajokal, ko so mu reševalci podali sina. »Nisem mogel verjeti,« je povedal. »Začutil sem, kako se življenje spet vrača vame.« Novorojenček je imel le nekaj manjših poškodb, njegova mama pa poškodovane noge.

Medtem je na Instagramu postal viralen posnetek, ki je ujel še en majhen čudež. Nosečnica, ki so jo potegnili izpod kupa betona, je dobila popadke in sredi noči rodila kar na cesti. Imela je srečo, ob njej se je znašla mlada zdravnica in ji pomagala pri porodu. Imen mame in otroka niso sporočili, vemo pa, da sta oba zdrava. Zdravnica Maria Fernanda Teran, ki je delila posnetek, je zraven napisala: »Spraviti na svet otroka, medtem ko se zemlja trese, je bil največji izziv mojega življenja.«

Življenje za otroka

Včasih je konec samo delno srečen, tako je bilo v primeru enajstletnika po imenu Moises, ki je bil zasut tri metre globoko. Ko so ga kolumbijski reševalci – v deželo je kmalu prišlo 2.200 tujih reševalcev – odkopali, se je pokazalo, da ima le zlomljeno roko. Oči so mu pokrili s krpo, da ga po urah teme svetloba ne bi zaslepila. Ob njem so mrtvi našli njegovo mater in sestro.

Nogometaš Hector Bello je sporočil, da so njegovo ženo Andreo našli mrtvo sredi ruševin. S svojim telesom je zaščitila njuno enoletno hčerko Alano. »Mamica, vedno boš najina najljubša junakinja. Poskrbel bom, da se bo najina punčka spominjala, kako čudovita si bila in kako zelo si jo ljubila. Povedal ji bom zgodbo, kako si jo rešila, kako si dala svoje življenje za najino hčerko. Da si bila pogumna ženska in je nisi zapustila do svojega zadnjega diha,« je ženi v slovo napisal na Instagramu.

Koliko bi jih še lahko rešili? 

Majhni čudeži, a dragoceni. In mogoče bi jih bilo več, če bi se vlada prej zganila in začela pomagati. Medtem ko so ljudje, ki so kopali po ruševinah, da bi našli zasute, namesto varnostnih čelad nosili kar motoristične, so delavci, ki jih je poslala vlada, delali selfije na kupih podrtih poslopij in odšli, ne da bi pomagali. Ogorčeni ljudje so potem zaprli pot bagerju in potegnili voznika iz kabine.

Mali preživelci

Klieber Moran, mali Venezuelec, ki je na rešitev čakal šest dni, je še daleč od rekorda. Kar nekaj otrok in najstnikov z različnih koncev sveta je sredi ruševin preživelo še veliko dlje. Tudi zaradi takih primerov reševalci pri naslednjih potresih vztrajajo še dolgo potem, ko začne statistika prepričano trditi, da morajo biti zagotovo že vsi mrtvi. Ker včasih niso.

·       Na Haitiju so leta 2010 našli živo šestnajstletnico še okrog petnajst dni po potresu. Nekaj preživelih odraslih so našli še po dveh tednih.

·       Leta 2023 po potresu v Turčiji in Siriji je bil odmeven primer deklice, ki se je oklepala življenja še 248 ur (več kot deset dni) po potresu. Več preživelih otrok so našli med sedmim in desetim dnem po potresu, ko so reševalci pričakovali, da bodo našli samo še trupla.

·       V turškem Izmitu, kjer je bil potres leta 1999 še močnejši od venezuelskega, so našli otroke žive še po več kot osmih dneh.

revija Jana