Papež Leon XIV. ne beži pred razkošjem
Frančiškov naslednik Leon XIV. je bil za papeža izbran 8. maja letos, te dni torej mineva pol leta njegovega pontifikata. Kakšen je novi papež? In predvsem – kakšen je v primerjavi s prejšnjim? Gre po Frančiškovi poti ali katoliško ladjo obrača v novo smer? Stvari niso čisto take, kot se zdijo na prvi pogled …
Ob Leonovi izvolitvi so napovedovali, da bo skoraj zagotovo sledil Frančiškovi poti, saj da imata moža zelo podobne nazore – a so se že kmalu pokazale precejšnje razlike med njima. In po šestih mesecih je jasno tudi to, da Leon ne gre slepo po sledeh prejšnjega papeža. Leon XIV. hodi po svoji poti. Ali kot se tudi reče, koraka v ritmu svojega bobna. In – dobesedno – ni stopil v Frančiškove čevlje.
Preprosto drugačen
Že takoj po izvolitvi je Leon pokazal, da bo njegov stil vladanja Cerkvi drugačen. Frančišek je bil prvi papež iz Latinske Amerike in prvi jezuit na tem položaju, Robert Prevost, zdaj Leon XIV., pa prvi Severnoameričan in prvi avguštinec v Lateranski palači. A medtem ko je Frančišek odklanjal vse, kar je dišalo po razkošju, se ga novi papež ne brani: vernikom se je prvič pokazal v rdeči moceti (kratkem ogrinjalu, ki ga nosijo papeži, kardinali, škofje, opati …), ki je Frančišek ni maral nositi, bogato vezeni štoli in papeških rdečih čevljih, ki si jih prejšnji papež nikoli ni hotel nadeti.
Ves čas svojega pontifikata je prebival v sorazmerno preprosti hiši sv. Marte, Leon pa živi v veliko razkošnejših papeških sobanah. Poleti se je umaknil v letno rezidenco Castel Gandolfo, ki se ji je Frančišek izogibal. In nikoli še ni (neuradno) rekel kakšne čez kardinale in vatikanske funkcionarje in njihovi ljubezni do razkošja, kar je Frančišek rad počel.
A pomembnejše so razlike med papežema, ki se ne vidijo od zunaj, se pravi razlike v stališčih in načinu vodenja. Frančišek je bil s svojo spontanostjo in precej naprednimi stališči ljubljenec medijev, levice in ateistov, nekateri bolj konservativni katoliki pa so ga zaradi njih postrani gledali. Ni odločno odklanjal možnosti za žensko duhovništvo in ni obsojal homoseksualcev; svetu se je priljubil z izjavo: »Kdo pa sem jaz, da bi sodil?«
Leon je drugačen – bolj zadržan, bolj diplomatski. In vsekakor ne spontan, vsako svojo izjavo temeljito premisli. Veliko pove med vrsticami. Glede homoseksualcev in žensk v Cerkvi je previdno rekel: »Trenutno nimam namena spreminjati cerkvenega nauka o tem. Mislim, da bi si morali pred tem zastaviti nekaj vprašanj.« Saj ni rekel ne. Ampak predvsem ni rekel da. Je pa podprl jezuite, ki pomagajo skupnosti LGBTQ.
Frančišek se je z veseljem zapletel v kakšen besedni spopad, Leon je zelo umirjen. Sestal se je z dvema glasnima Frančiškovima kritikoma, Robertom Sarahom in kardinalom Raymondom Burkom, temu je tudi dovolil maševati v baziliki sv. Petra, česar mu Frančišek ni nikoli. Začetek preloma s Frančiškom? Nikar ne sklepajte prehitro.
»Vrhovno pravilo v Cerkvi je ljubezen. Nihče ni poklican, da bi vladal, vsi smo poklicani, da služimo. Nihče ne sme vsiljevati svojih idej, vsi moramo poslušati drug drugega. Nihče ni izključen, vsi smo pozvani k sodelovanju. Nihče nima vse resnice, vsi jo moramo ponižno iskati, iskati skupaj.«
Štafeta
Razliko med obema papežema dobro pokaže njun odnos do izraelskega genocida nad Palestinci v Gazi: Frančišek je dejanja izraelske vlade odkrito obsojal, tudi Leon jih ne odobrava, a to pove veliko bolj diplomatsko. Pred nedavnim je obsodil to, da se lakota uporablja kot orožje, vendar ni imenoval nobene države, čeprav je bilo jasno, da govori o Izraelu. A prav stališče do dogajanja v Palestini tudi kaže, da sta si stari in novi papež bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled.
Donald Trump, ki se je pred časom ponujal za papeža – ni jasno, kako resno je mislil –, Leonovih stališč vsekakor ni vesel. Novi papež, tako kot prejšnji, podpira boj proti revščini, nasprotuje zatiranju revnih in je netipično nediplomatski pri izražanju svojega mnenja o preganjanju priseljencev v ZDA: »V ustaljenih krščanskih skupnostih, kot so tiste na zahodu, bi morali prihod mnogih bratov in sestra s svetovnega juga pozdraviti kot priložnost,« je rekel.
Konservativce mu je uspelo razburiti že nekaj dni pred tem, ko je novinarjem povedal: »Če nekdo pravi, sem proti splavu, se pa strinjam z nečloveškim ravnanjem s priseljenci v ZDA – takemu jaz ne bi rekel, da je za življenje.« Kadar je prejšnji papež kritiziral ZDA, so lahko vsaj skomignili: tujec je, ne razume Amerike. Leon XIV. je Američan. In vsekakor razume. Tako kot Frančišek tudi Leon podpira boj proti podnebnim spremembam. Konservativci so vse bolj razočarani – pričakovanega odločnega obrata stran od Frančiškove poti kar noče biti.
»Čeprav je bolj zadržan človek kot papež Frančišek, je odločnega značaja, ki je pokazal, da je sprejel Frančiškovo štafetno palico,« meni Christoper Lamb, dopisnik CNN-a iz Vatikana in avtor nastajajoče Leonove biografije. Ampak pol leta je vsekakor premalo, da bi podali dokončno sodbo o papežu. Konservativcem se zdi preveč liberalen, liberalnim preveč konservativen. A saj veste, kako pravijo: če te vse strani kritizirajo, pomeni, da nekaj delaš prav.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se