Osebni arhiv

»Ko smo začele, nismo razmišljale o nagradah,« pravi Kim, soustanoviteljica socialnega podjetja PichaEats iz Malezije, »želele smo le pomagati ljudem, ki so k nam prebežali iz Iraka, Sirije, Palestine.« In uspelo jim je. Njihov projekt je tako domišljen in uspešen, da je revija Forbes ustanoviteljici uvrstila med najvplivnejše Azijce pod 30 let, prejeli sta prestižno nagrado Allianz future generations award, njuni chefi pa kuhajo za največja podjetja, med drugim Google in Meto (prej Facebook). Kim je svoj projekt predstavila tudi v okviru dnevov dizajna v ljubljanskem centru Rog, kjer smo jo ujeli za naš članek.

V Maleziji ni lahko biti begunec oziroma migrant. Država se do njih obnaša shizofreno. Po eni strani jim pušča odprte meje in jih ne ustavlja, a jim je prepovedano delati, zato uradno nimajo nobenega vira dohodka, njihovi otroci pa nimajo dostopa do javnega šolstva. Dostop do zdravstvene oskrbe je zelo omejen, saj morajo vse plačati sami.

Šimen Zupančič

Iz lastnih prihrankov morajo plačevati najemnino in si kupovati hrano, pri čemer nimajo prav nobene državne podpore, ne nadomestil, ne stanovanj. To seveda pomeni, da delajo na črno, za gotovino. Pri tem jih sicer nihče ne preganja, a kot vedno in povsod takšno delo pogosto pomeni izkoriščanje ter zlorabo. Praviloma so plačani premalo, pogosto denarja sploh ne dobijo ali pa »plača« pride le vsake kvatre. Mnogi živijo pri prijateljih, v prenatrpanih stanovanjih ali celo na ulici. Ob tem doživljajo družbeno stigmo kot povsod po svetu. Kar 70 odstotkov Malezijcev ima o njih negativno mnenje in kopico predsodkov.

Zgodbe

Kot je nekdaj kuhala babica: Zen domačega golaža

Od glasbe do hrane

Kim Lim Yuet se je z begunci bolje spoznala v humanitarnem učnem centru, kjer jih je učila peti in brati note. Preden je postala podjetnica, je bila namreč glasbenica. Tam je spoznala tudi Suzanne, s katero sta pozneje ustanovili PichaEats. »Opazili sva, da veliko otrok iz centra preneha z izobraževanjem, ker morajo delati, da preživijo družino. Ti otroci so bili stari 14, 13, tudi 12 let!«

Najprej sta sredstva, ki bi otrokom omogočila nadaljevanje šolanja, skušali zbrati z dobrodelnimi koncerti, a to ni bilo vzdržno. »Bilo je utrujajoče – enkrat imaš denar, drugič ne. Nikoli ne veš, koliko ga bo, ničesar ne moreš načrtovati. Zato sva se odločili, da bova ustvarili nekaj zanesljivejšega.« Tako je nastala ideja o PichaEats. »Na konferenci o socialnem podjetništvu sva spoznali, da lahko s hrano ustvariva poslovni model, ki deluje. Prva kuharica je bila gospa iz Mjanmara, gospodinja. Hrano smo prodajali prijateljem na univerzi, potem podjetjem. Tako se je začelo.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana