Mateja J. Potočnik

Njihovi spomini razkrivajo današnjim generacijam nepredstavljive čase in prav je, da jih prelite na papir oživimo ter tako  poskrbimo, da ne zbledijo v pozabo. Tudi zato, ker se mora človek včasih zazreti  v temo, da zares razume, kako svetla je luč, ki jo ima pred seboj. »Zdaj je tako dobro na tem svet!« je vzkliknil stoletni Lojze, ki je bil kot pobec več lačen kot sit. Garati v rudniku s pajčevino v želodcu? »Saj nisem imel izbire …«

Vesna Meško

Pod zemljo zapisano

Več kot 200 let se je v zasavskih rudnikih kopal premog. Leta 2013 se je zaključilo obdobje, v katerem so se rojevale številne generacije rudarjev. Sledila sta dolgotrajno zapiranje jaškov in sanacija okolja, leta 2023 pa se je poglavje zasavskih knapov sklenilo. A čeprav so se jaški zaprli, v rudarskih mestih Trbovlje, Zagorje in Hrastnik še vedno tlijo spomini: »Veliko smo doživeli, a ko postaneš star, se spomniš le še lepih reči, slabe pa pozabiš,« pokima Peter Gole, varuh knapovske dediščine, ki si prizadeva, da srce rdečih revirjev še vedno bije. V zgodbah, kakopak, ki jih je nabiral vse od mladih nog.

S stoletnim knapom Lojzetom sva po starih časih bredla za domačo kuhinjsko mizo, Martin in Peter pa sta obujala preteklost v Zasavskem muzeju Trbovlje. Sprehodili smo se tudi po trboveljski rudarski koloniji Njiva in zgodbe na papirju začinili s kuliso proletarskega rudniškega stanovanja.

Zgodbe zasavskih knapov vas čakajo v tiskani izdaji revije Jana.

revija Jana