Vida Žabot Coppo: Ljudi je preveč strah, zato raje zaspijo
Vida Žabot Coppo čuti, da se tako planet kot družba čistita. Veseli se dneva, ko bodo padle stare strukture ter bo zavladala mlajša generacija.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
S klinično psihologinjo, filozofinjo, nekdanjo redovnico in Slovenko leta 1993, ki namerava plesati do 86. leta, smo se srečali na pragu njenega 70. jubileja. In druženje z njo je prav to – ples: skoraj vedno živahen ritem, ki spodbuja na tone smeha in se mestoma umiri v globino, resnost. Živi polno, navdihuje in spodbuja ljudi ter čuti, da se tako planet kot družba čistita. Zakaj ni po njenem življenju (cerkev, vera, aktivizem, politika, drama, ljubezen) še nihče posnel filma?
Čeprav kipi od ustvarjalne energije, pazi, da ne dela preveč. Še nedavno je sodelovala s salezijansko univerzo, podjetji, raznimi organizacijami, zdaj pa se je odločila obdržati samo tisto, kar jo izpolnjuje in ji preprosto »vre iz duše«. To so osebni pogovori, terapije, svetovanja in srečanja z nekaj skupinami na delavnicah. Statistično na njih prevladujejo ženske, je pa tudi nekaj moških. »Običajno so to možje, ki sledijo ženam, ker jih razumejo.«
V Sloveniji smo vam vedno radi prisluhnili in to se ni spremenilo
Nekateri me imajo radi, drugi pa pravijo, da govorim neumnosti. Pa me to niti ne čudi. Ampak negativni komentarji in opazke me ne ganejo. Te veščine sem se naučila pred nekaj leti, to sem tudi poučevala, zato bi bilo precej žalostno, če tega ne bi živela v praksi. Ena prvih trditev teorije in dinamike komunikacije je, da je za sporočevalca sprejemnik kot belo platno. Na to platno projiciraš nekaj svojega, iz svoje zgodovine, znanja, psihe, izkušenj, trenutnega počutja.
Razumela sem, da sem za drugega tudi jaz platno, in če me v tistem trenutku oplazi kaj neprijetnega, me užalijo, celo napadajo in si izmišljajo bogvekaj, točno vem, da govorijo bolj o sebi, ne o meni. Imam razčiščeno, kdo sem in kako živim, se odločam in delam. Ne morem zahtevati, da bi drugi to razumeli ali bili v sozvočju s tem. Zato odreagiram z razumevanjem in dobro voljo – ampak ne s smejanjem v obraz. Ni pa prijetno, ko to doživiš, a mine me v 30 sekundah.
V življenju ste bili že marsikdaj javno zelo izpostavljeni, tudi tarča posmeha.
Absolutno. Tudi s strani novinarjev – česa vsega si niso izmišljevali! Neki časopis je objavil moj obraz na razgaljenem telesu neke druge (seksi) ženske in ta fotografija je prispela na fakulteto v Italiji, na kateri sem v tistem semestru poučevala. Zaradi tega so moji študenti protestirali pri predstojniku, češ kakšno profesorico so jim dodelili, ko pa je očitno pornozvezda. Moja reakcija? Nič. Tako globoko sem verjela, da resnica brani sama sebe, da se nisem odzvala.
Ampak verjetno so vas poklicali na zagovor?
Ne, ker so vedeli, kdo sem. Sicer pa mnogih izmišljotin o meni, ki so jih napisali v različnih časopisih in o katerih so me obveščali drugi, niti nisem brala. Nerada se hranim z iztrebki.
Dejali ste, da je planet zelo potrpežljiv z nami, saj bi nas lahko zaradi našega uničevalnega pohoda že zdavnaj izpljunil. Čutite, da se narava čisti in prehaja v novo dobo. Se to dogaja tudi z družbo? Vedno bolj strašljivo je »tam zunaj«.
Družba bi se lahko čistila skupaj s planetom – bolj mirno in harmonično, če bi bila prebujena in ozaveščena. Vemo pa iz izkušnje, da je ljudi še preveč strah, zato raje zaspijo. Ko zaspijo in ostanejo v svojih navadah, poslušajo in verjamejo istim informacijam, pripovedim ter vsem napovedanim katastrofam, ne živijo najbolj prijetno. Že pred 50 leti smo študirali o tem in ugotovili, da ljudje spremenijo svoje življenje, se »prebudijo« šele, ko jih kaj resnega zadene (bolezen, smrt v družini ...). Žal se večina ljudi pusti valovom strahu. Sem pa tudi optimist, ker vse to, kar pripovedujejo mediji, politiki, ekonomisti, po mojem ni res. Ker je pripovedovanje katastrofično z namenom ustrahovanja množic.
Komu je v interesu, da nas je strah?
Tistim, ki s tem služijo ali pa se s človeškim strahom hranijo. Nekatera bitja, tudi človeška, so taka, da jim dobra, vedra, harmonična energija ne ustreza. Živi se čutijo samo, kadar so jezni, kadar se napadajo, borijo, kadar premagujejo druge in zmagujejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
