Shutterstock

Spodnji zapis je dokaj iskrena pripoved o letu dni življenja s trenutno najbolj modnim zdravilom za hujšanje.

Bil je božični čas leta 2024. V mobilni hišici enega izmed istrskih v zimskem času odprtih kampov sem prvič vzela tableto Rybelsus, različico zdravila s čudežnim semaglutidom, ki sicer zdravi sladkorno bolezen, a tudi vpliva na izgubo kilogramov. Počutila sem se kot goljufivi poskusni zajček, toda kljub temu sem leto pozneje 20 kilogramov lažja in se brez problemov stlačim v 17 let staro poročno obleko, kupljeno še v mojem predmenopavznem času.

Predshujševalni čas

Menopavza je bila z menoj milostna, kar se tiče neprijetnih simptomov, a prav neusmiljena v kategoriji pridobivanja kilogramov. Ne glede na to, kaj sem počela, kolikokrat sem šla na hrib in kolikokrat v fitnes, so kilogrami buhteli. Ko se je zgodilo, da sem celo na oddelkih z »večjimi številkami« stežka našla hlače, ki bi objele moje zaobljene boke, sem postala obupana. Leto dni fanatičnega obiskovanja fitnesa v nemogočih jutranjih urah je sicer povzročilo, da sem bila močna kot bik, a še vedno daleč izven proporcev, ki jih ženskemu telesu predpisuje instagramski diktat.

Zgodbe

Ozempic se prodaja kot vroče žemljice

Najhuje je bilo, da so moje rastoče mišice zahtevale veliko goriva, v kombinaciji s stresom, ki ga doživlja sodobna postmenopavzična ženska v žlahtni sredini petdesetih let, pa je to pomenilo pozno večerno hranjenje s hrano za pomiritev. V mojem primeru je bil to kruh z vsemi oblikami sira, ob koncu tedna poplaknjen z vrhunskim rdečim vinom. To je bil balzam za mojo dušo, a katastrofa za mojo zadnjico.

Ko sem nekega poznega jesenskega popoldneva v ogledalu hotela zagledala svoje golo telo, sem se zgrozila – zagledala sem svojo mamo, ki se je zadnjih 30 let svojega življenja borila z odvečnimi kilogrami. »Okej, bejba, po tej poti pa ne boš šla,« sem skoraj zakričala in se naslednji dan prijavila v zasebno kliniko, kjer predpisujejo tudi semaglutid v vseh mogočih oblikah. Tehtala sem okroglo stotico kilogramov in se počutila kot mala bombica.

Dvesto evrov in ste na poti hujšanja

Priznanje, da si debel, je na neki način odrešitev. Kljub temu je potreben pogum, da poiščete pomoč. Odločitvi za zdravila za hujšanje pa je dodan še precejšen odmerek občutkov krivde. Namreč, osebna zdravnica me je ob mojem javkanju, da me zaradi teže bolijo kolena, poslala v šolo hujšanja in brez besed napisala napotnico. »Saj boste šli, kajne?« je vprašala. Vdano sem pokimala. S figo v žepu, vedoč, da sem že dogovorjena za obisk v zasebni ordinaciji, kjer oglašujejo izdajo receptov za shujševalna zdravila. Šola hujšanja me seveda ni videla. Ko pa sem prvič stopila v svetleče nove prostore shujševalne klinike, sem se počutila kot goljuf, ki namesto leta dni znojenja in psihične torture odrekanja izbere lažjo pot.

Sprejela me je res mlada zdravnica in v hipu sem pomislila, da sem storila napako. Ozempic in njegovi derivati so namreč milo rečeno na slabem glasu, in če ne drugega, bi si želela, da lahko zdravnico, ki mi jih predpiše, vprašam vse, kar me zanima, od stranskih učinkov, ki bi lahko povzročali raka trebušne slinavke, do tega, ali s tem sladkornim bolnikom dobesedno odžiram možnost prejemanja zdravila, ki ga nujno potrebujejo.

Zdravje

Hujšanje, ki uniči nasmeh

Namesto tega me je zdravnica vprašala le, zakaj želim hujšati. »Jah, bolijo me kolena in ne morem si kupiti hlač,« sem odgovorila. Koliko pa telovadite? »Štirikrat na teden po eno uro fitnesa,« sem dahnila in pokasirala skeptičen pogled, da sem morala dodati: »Resno, že eno leto. Lahko vam dvignem mizo, če želite. Ampak zraven tudi vsak večer pojem goro sendvičev s sirom, ker mi nekaj v mojih mislih govori, da če tega ne storim, se ne bom pomirila.« »No, ne skrbite – po teh zdravilih boste lahko šli mimo mize s čipsom in ne boste pojedli niti koščka,« je dejala. Aha, seveda, sem si mislila, plačala sto evrov za pregled, pobrala tri bele recepte in tekla v lekarno, da plačam še sto evrov za mesečni odmerek čudežnega zdravila, ki me bo spremenilo v manekenko.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.