Stanovanjska kriza skozi oči študentke: 300 evrov za iluzijo doma
Prvi ogled študentske sobe razkrije kruto realnost: visoke cene, slabe razmere in negotovost. Zgodba o iskanju doma v Ljubljani.
Prvega ogleda sobe menda nikoli ne pozabiš. Jaz ga zagotovo ne bom. Vstopila sem v zatohlo, prašno sobo, ki naj bi bila »čisto primerna za študentko«, kot je rekla gospa, ki me je sprejela s širokim nasmehom. A ta ni mogel skriti dejanskega stanja: omara, ki je bila tako stara, da bi lahko pripadala muzeju, tla, na katerih so bile temne lise, in postelja, ki je zaškripala že, ko si jo pogledal, z madeži, katerih zgodb nisem želela poznati. Pika na i? Obiskov ne bi smela imeti. Takrat sem se resno vprašala, v katerem vzporednem vesolju je ta soba vredna najema – predvsem za ceno malo manj kot 300 evrov. A ta grozni prizor je bil le uvod. Uvod v moj študentski začetek, ki ni sovpadel z začetkom študijskega leta 1. oktobra, temveč me je doletel mnogo prej. V trenutku, ko te prvič spreleti misel, kje boš sploh živel. Če nisi iz Ljubljane, je to vprašanje skoraj tako resno kot izbira fakultete.
Oddala sem prošnjo za študentski dom. Kmalu sem poklicala v upanju na jasen odgovor. »Verjetno konec oktobra,« so rekli prijazno. Optimistično. Neresnično. Prednostni seznam, ki sem ga prejela le nekaj tednov pred začetkom študijskega leta, je bil krut: sobe ne bo – ne oktobra, ne novembra, najbrž šele februarja. Prvi semester brez postelje, brez strehe nad glavo. Začela sem mrzlično iskati sobo pri zasebnikih. Cene so poskočile v nebo, sobice pod 300 evrov pač ne dobiš, ceni pa je na koncu treba prišteti še stroške, ki lahko presegajo sto evrov. Ponudb je bilo malo. Teden dni pred 1. oktobrom se sobe v Ljubljani pač ne išče. Iskala sem povsod: na spletnih straneh, v skupinah na družbenih omrežjih. Pisala sem, klicala in predvsem čakala. Nekateri se niso oglasili. Drugi so povedali, da brucev nočejo, ne vem zatrdno, zakaj.
Soba brez stroškov: 350 evrov
Ta znesek je bil zame previsok, a sem si sobo vseeno ogledala. Bila je zelo majhna, komaj dovolj velika za osnovno pohištvo –majhno omaro, pisalno mizo in posteljo. Kopalnica je bila prenovljena in čista, medtem ko je bila kuhinja res stara, kar me je nekoliko motilo, saj zelo rada kuham in bi si želela bolj urejen prostor. V sobi je bilo čutiti rahlo vlago in mraz. Čeprav se mi je cena zdela previsoka, sem izrazila zanimanje. Odgovorili so mi, da bodo odločitev sprejeli šele po vseh ogledih, saj jih je bilo predvidenih še nekaj. Sobo sem si ogledala skupaj s tremi študenti, ki so prav tako v zadnjem trenutku iskali bivališče. To je ustvarilo tekmovalno vzdušje in občutek, da bo odločitev zelo odvisna od sreče.
Ker sem prvi ogled tistega dne imela že zjutraj, sem ves dan čakala v Ljubljani, utrujena, a še vedno upajoča. Vmes sem pisala in klicala druge ponudnike, a mi sploh niso odgovorili ali pa so sobo že oddali. Tik pred večernim ogledom mi je gospod, ki je oddajal sobo, suho napisal: Soba je oddana. Samo sedla sem. Izčrpalo me je bolj kot katerikoli izpit. Odpeljala sem se domov in se prvič resno vprašala, ali bom sploh našla prostor zase. Ves vikend sem razmišljala, kaj bom, in se počutila krivo, da sem v tem položaju, a sem se tolažila, da tega nisem mogla prej vedeti. Kljub vsemu pa sem globoko v sebi vedela, da bom sobo dobila.
Majhna in mrzla
Tri dni pozneje pa sporočilo: Soba je vaša. Kamen, ki se mi je odvalil od srca, bi se lahko skotalil vse do sosednje vasi. Tako sem se vselila v mrzlo sobico, saj smo tudi pozimi izklapljali radiatorje, ker bi bili stroški sicer previsoki, kar je pomenilo, da me je nenehno zeblo, še posebej ker je bila soba polkletna. Nekega dne sem prišla domov in našla mokra tla – okna so puščala. V sobici sem bila sama, kopalnico pa sem si delila s super punco iz Koroške, odlično sva se razumeli. Drugače je bilo s Francozoma, s katerima smo si delili kuhinjo. Bila sta na študentski izmenjavi in imela sta veliko družbe. Najbolj pa me je motilo, da nista pospravljala za sabo.
Niti najmanj ju ne pogrešam, pa tudi sobe ne. V njej sem živela od oktobra do februarja. Lastniki so bili res prijazni, ob nesreči, ko sem imela mokra tla v sobi, so takoj pomagali. Niso pa vedeli, da sem zaradi najemnine skoraj ostala brez denarja, kajti vse sem plačevala sama. Konec decembra sem postala malo tesnobna, težko mi je bilo; vlažna, temačna in mrzla soba, očitno nisem bila pripravljena na študentsko življenje daleč od doma.
Tu ne zapiramo radiatorjev
Potem pa je prišel klic, ki sem ga tako čakala: študentski dom. Soba me je čakala. Sprejela sem jo v sekundi – že zato, ker me je najem pri zasebnikih skoraj spravil v bankrot. Vseeno pa me je bilo strah, saj je bila mala mrzla soba od moje fakultete oddaljena le 20 minut, nisem si želela bivati na drugem koncu Ljubljane. Povabilo za vselitev dobiš, ko je na voljo soba v katerem koli študentskem domu v Ljubljani, ne ozirajo se, kam te bodo vselili. Tako sem s kepo v želodcu odkorakala v sprejemno pisarno. Takoj sem bila na vrsti. Sprejela me je res prijazna gospa.
Vprašala me je, kateri dom bi si želela, in seveda sem rekla, da tistega v bližini fakultete. In res, lahko sem izbirala med tremi domovi, ki so le pet minut hoje stran od moje fakultete. Ne bi mogla biti bolj zadovoljna! In cena? Tako nizka, da zdaj za sobo in vse stroške plačujem toliko, kot sem prej samo za stroške, torej okrog sto evrov. Poleg tega si jo delim z res super cimro, s katero se odlično razumeva. V študentskem domu ne zapiramo radiatorjev, tudi pozimi ne, kar pomeni, da me ne zebe, nasprotno, včasih mi je vroče. Tako imam končno rutino, bližino vsega in vsaj približen občutek stabilnosti. Kaj pa tisti, ki jim še ni uspelo in so še vedno na milost in nemilost prepuščeni trgu?
E-novice · Novice
