Shutterstock

Zapiranje bančnih poslovalnic po podeželju še zdaleč ni nujna posledica digitalizacije, temveč je v znatni meri tudi rezultat privatizacije. Zaradi nje je slovenska družba izgubila na milijarde evrov, pa tudi pomemben del storitev, logistike, naravnih virov … Predvsem pa smo izgubili vero v državo kot skrbnico skupnega dobrega.

Prejšnji teden smo v Jani pisali o obupu ljudi zaradi zapiranja poslovalnice banke OTP, edine v občini Poljčane; poveden primer težav, s katerimi se zaradi pospešene digitalizacije bančnih, pa tudi vrste drugih storitev srečujejo na slovenskem podeželju. Sočasno je NLB zaprla poslovalnici v Hrastniku in Šoštanju, v prihodnjih mesecih lahko pričakujemo še več tovrstnih potez. Gre za nadaljevanje jasnih trendov, zaradi katerih se je v zadnjih šestnajstih letih mreža bančnih poslovalnic po Sloveniji prepolovila in so v marsikaterem manjšem kraju ostali brez banke – za vedno.

»To je logična posledica privatizacije bank, ki jih je država sanirala z našim denarjem, nato pa za smešne vsote prodala tujcem. Madžarski banki pač ni mar za križe in težave slovenskih upokojencev!« se je med našim obiskom v Poljčanah pridušal upokojenec Karl Mali; meril je na madžarske lastnike skupine OTP, ki ji je slovenska država prodala nekdanji banki NKBM in Abanko. Kakšno ceno torej danes Slovenija kot družba plačuje za pretekle zgrešene odločitve?

revija Jana

Privatizacijske orgije

Do prehoda v kapitalizem je veljalo, da je vse premoženje v tedanji socialistični republiki Sloveniji skupno, kar pomeni, da so bili vsa podjetja, logistika, vse institucije in vsi naravni viri v lasti države. Razprodaja tega premoženja se je začela že pred padcem socializma, ko je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja tedanja jugoslovanska vlada sprejela zakon o podjetjih; ta je menedžerjem omogočil dokapitalizacijo ali ustanavljanje obvodnih (bypass) podjetij, na katere so prenašali premoženje svojih firm. To je bila tako imenovana divja privatizacija, v kateri so daljnovidni in spretni direktorji pobasali za skoraj 1,5 milijarde evrov nekdanjega družbenega premoženja.

Slovenija

Na podeželju bodo prej kot slej ostali samo še bifeji

Prava privatizacijska orgija pa je izbruhnila po osamosvojitvi in z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij; tedaj je vsak državljan dobil razvpite lastninske certifikate in jih lahko pretvoril v delnice kateregakoli podjetja. Večino teh certifikatov so na koncu za male denarje odkupili tako imenovani pidovski baroni in prek njih prevzeli številna ključna podjetja; to je bilo drugo veliko oškodovanje družbe. Tedaj je država pod vodstvom Demosa s tako imenovanim Jazbinškovim zakonom v celoti privatizirala tudi nekdanji družbeni fond stanovanj, zgrajen s skupnimi prispevki – in tako ustvarila pogoje za nereguliran nepremičninski trg, ki ga danes obvladujejo špekulanti, ki kujejo dobičke s podivjanimi cenami stanovanj.

Bogatenje tajkunov, siromašenje skupnosti

Novodobni slovenski tajkuni, ki so pravočasno prepoznali in izkoristili te trende, so svoje premoženje združevali v holdingih, ti so imeli v lasti večino slovenskega gospodarstva; med najbogatejšimi in najvplivnejšimi so bili Istrabenz, Pivovarna Laško, Državna založba Slovenije, Zvon Ena in Dva … Preostala podjetja so prevzemali njihovi direktorji s krediti pri bankah, ki so jim v zameno vnaprej zastavili kar deleže firm, ki so jih prevzemali. To se je dogajalo predvsem v času prve Janševe vlade.

Mimogrede, njen minister za zdravje Andrej Bručan je začel še s pospešeno privatizacijo javnega zdravstva, ko je mimo pravil na veliko podeljeval koncesije zdravniškim zasebnikom, kot je Marko Bitenc, danes večkratni milijonar in lastnik prestižnih klink. Slabo zavarovani tajkunski krediti so se nakopičili v bilancah bank, zlasti državnih NLB, NKBM in Abanke. Ko je leta 2009 usekala globalna finančna kriza, so lahkomiselno podeljeni krediti dodobra zatresli slovenski bančni sistem. Na zahtevo Evropske komisije je država vanj vložila okoli štiri milijarde evrov davkoplačevalskega denarja.

Shutterstock

Finance

Evropska opozorila: brez gotovine v krizi ostanemo brez vsega

Še ni dovolj? 

Sledil je še četrti val privatizacije, ko je Evropska komisija ob Janševem klicanju razvpite »trojke« v Slovenijo dosegla, da je vlada Alenke Bratušek prodala z javnim denarjem rešene banke, spet pod ceno – čeprav bi lahko v naslednjih letih z njihovimi dobički izdatno polnila proračun. Tako pa se dobički stekajo v žepe zasebnih lastnikov, in to neprimerno višji od cene, ki so jo za te banke tujci plačali slovenski državi. NLB je po privatizaciji štirikratno povečala svoj letni dobiček; samo v letu 2024 je znašal 514,6 milijona evrov.

Novice

Hrvaška brez provizij na bankomatih – kdaj bomo na vrsti mi?

Podobno velja za OTP Slovenija; leta 2024 je imela 311 milijonov evrov čistega dobička. A to očitno ni dovolj in obe banki še vedno klestita stroške ter vztrajno krčita mrežo poslovalnic in bankomatov po Sloveniji; ne mine leto, da jih ne bi zaprli vsaj nekaj. »V OTP si prizadevamo za karseda učinkovito in racionalno poslovanje,« so na pomisleke županje Poljčan Petre Vrhovnik suho odgovorili iz madžarske banke. Ki je resnici na ljubo z množičnim zapiranjem poslovalnic začela še v času, ko je bila še v lasti ameriškega sklada Apollo. Redke banke, ki ostajajo v domači lasti – največji sta Delavska hranilnica in Deželna banka, nato pa ostaneta le še Hranilnica Lon in Primorska hranilnica – so v zadnjih letih najmanj krčile poslovno mrežo. Edini primeri od leta 2023 pa do danes so zaprtja poslovalnic Delavske hranilnice v Izoli, Šmarju pri Jelšah in v ljubljanskih Stožicah; NLB in OTP sta jih v tem času skupaj zaprli na desetine.

Profimedia

Razprodaja Slovenije

Vzporedno z bankami je slovenska država leta 2013 v četrtem valu privatizacije po diktatu Evropske komisije prodala še vrsto drugih naložb. Med njimi so bili Elan, Paloma, Fotona in Aerodrom Ljubljana; danes vsa poslujejo z lepimi dobički. Prodali smo tudi nacionalnega letalskega prevoznika Adrio Airways, iz katere pa je potem kupec, nemški naložbeni sklad, na močno sporen način izčrpal premoženje in jo nazadnje brez milosti poslal v stečaj. Poleg tega je država prodala še zadnje ostanke domače živilske industrije, ta je povečini končala v rokah hrvaških lastnikov (izvirni greh je bila Janševa prodaja Mercatorja domačim tajkunom leta 2005; Mercator je slednjič pristal pri hrvaškem Agrokorju, druga hrvaška podjetja pa so pozneje pokupila Drogo Kolinsko, Gorenjko, Panvito in Celjske mesnine).

Profimedia

S tem je Slovenija izgubila pomemben del nadzora nad predelavo živil in distribucijskimi verigami, prek katerih se oskrbujemo s hrano, posledično pa tudi zmožnost, da vpliva na cene živil. Tudi zato se je v zadnjem desetletju hrana v Sloveniji podražila za več kot polovico (seveda pa so k temu svoje prispevali globalni trendi in rast plač). Za vedno pa smo izgubili tudi vrsto prepoznavnih blagovnih znamk; lanskega julija je hrvaška Podravka prodala blagovne znamke Gorenjka, Šumi, Herba, Mistica in Bali, celoten paket je kupilo bosansko podjetje UPI Star. Hrvaški Mercator pa na veliko zapira trgovine po vsej državi.

V izložbi so še avtoceste, železnice … 

Slovenija je zaradi tega izgubila na milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, pomemben del storitev, logistike in naravnih virov (industrija pijač ima v lasti pomemben del vodnih virov). Izgubili smo nadzor nad predelavo in distribucijo hrane, z blagovnimi znamkami, kot so Elan, Mercator in Gorenjka, smo prodali del širše prepoznavne slovenske identitete. Predvsem pa smo zato kot skupnost izgubili velik del vere v politiko, ki bi morala skrbeti za skupno premoženje.

Kljub temu privatizacija v Sloveniji še zdaleč ni zaključena – država ima še vedno v lasti nekaj naložb, ob misli na katere se zasebnemu kapitalu pocedijo sline: Dars, elektrodistribucijska podjetja, HSE, Hit Gorica, Istrabenz Turizem, Luka Koper, Pošta Slovenije, Slovenske železnice in predvsem Telekom. Dokler je kaj prodati, se bo prodajalo in prej ali slej prej bodo razprodali tudi avtoceste, železnico, telekomunikacijsko infrastrukturo … Nazadnje pa še zdravstvo, šolstvo in celoten sistem socialne oskrbe. Dokler država ne bo obstajala samo še na papirju – oziroma digitalnem certifikatu.

revija Jana