revija Jana

Zapira jim banke, pošte, trgovine in trafike, jih odvrača od človeškega stika z zdravniki in blagajničarkami ter tako razgrajuje tkivo skupnosti. Toda analogni ljudje, ljudje prijateljskega stiska rok in togotnega stiska pesti, se ne bodo dali kar tako.

Ta dan se zdi, kakor da se bodo Poljčane skrile pod snegom in zaspale zimsko spanje, nemara sanjale – o boljših časih. Snežinke pokrivajo znane poti in tišina pokriva mali kraj, barve so izginile, belina zmaguje; pokrajina se spreminja v list papirja, ki ga bodo popisali prihodnji dnevi in leta. Nekdo tam zgoraj nad oblaki ob tem nejeverno zmiga z glavo. Toda Poljčane se ne morejo skriti pred tem, kar prihaja nadnje  – in nad celotno slovensko podeželje.

Na začetku decembra, pred prazniki, je madžarska banka OTP zaprla edino poslovalnico v kraju pod Bočem. »Digitalizacija« je bila beseda, s katero je njen predsednik uprave András Hámori razložil potezo ter Poljčane in celotno Slovenijo okrcal, ker po njegovem v premajhni meri uporablja aplikacije spletnega bančništva. Toda tukajšnja skupnost ni digitalna, temveč fizična. Ni sestavljena iz številk in spletena z algoritmi, temveč z vezmi med ljudmi iz mesa in krvi. In z zaprtjem banke je skupnost izgubila še eno svojih središč, v katerih se ljudje srečujejo ter povezujejo. »Zlasti starejši so zadnji dan v mesecu množično prihajali na banko po pokojnino. Po dvajset, trideset ljudi se je zbralo pred poslovalnico, klepetali so z uslužbenkami, pogovarjali so se med seboj, nato so skupaj šli v bife ali na tržnico … To je bil njihov obred,« pove županja občine Poljčane Petra Vrhovnik, ko me sprejme v svoji pisarni.

Obsojajo nas in diskriminirajo 

Bankirji sveta pač ne vidijo drugače kot trg. In uslužbence poljčanske poslovalnice le kot strošek. Upokojencev, ki živijo za zadnji dan v mesecu in romanje na banko; ljudi, ki so vajeni denarja, ki ga je moč vzeti v roko, ga prešteti, vtakniti v denarnico ter ob tem občutiti zadovoljstvo – teh bankirji sploh ne vidijo. »Banka gleda le na dobiček, za nas ji ni mar,« z grenkobo v glasu pove upokojenec Karl Mali, s katerim se po obisku pri županji dobim v bifeju supermarketa. »Pravico imam, da denar, ki sem ga zaslužil s poštenim delom, dvignem v kakršnikoli obliki želim in z njim plačujem na način, ki mi je blizu. Ne nazadnje je to moja ustavna pravica.«

Starejši ljudje so najbolj tragične žrtve nepremišljenega napredka – zlasti starejši ljudje na periferiji, ki jih je vedno več. Tudi v Poljčanah, kjer je delež ljudi nad 65. letom bistveno višji od slovenskega povprečja. To niso ljudje računalnika, mobitela in družbenih omrežij, temveč ljudje zemlje, prijateljskega stiska rok, togotnega stiska pesti. To so ljudje, ki so desetletja uspešno delali, razmišljali in osmišljali – nakar jim je krasni novi svet lepega dne v obraz zabrusil, da je ta njihov način neuporaben in pomilovanja vreden. Digitalizacija je grobo raztrgala niti, ki so povezovale skupnost podeželskih kmetov in kmetic, delavcev in delavk, obrtnikov in obrtnic, ter jih ponižala v nepomembnost; bleščeča prihodnost, ki so jo pomagali graditi, jih je kratko malo pustila za seboj, in to je krivica, ki je starejši ne morejo preboleti. »Silijo nas v digitalizacijo, ki je nismo in ne moremo biti vešči, potem pa nas obsojajo in diskriminirajo,« z glavo zmaje Karl Mali.

Bodo ostali še brez pošte? 

V Poljčanah se še enkrat več izkazuje resnica o napredku, ki kapitalizmu prinaša vedno nove načine izkoriščanje človeka. Kadar se v središču pripeti nekaj velikega, svet vzvalovi kakor ocean; valovi tečejo proti obali, nabirajo silo in naraščajo, dokler se končno ne zgrnejo nad periferijo in odplaknejo staro življenje. Možak, ki poleg naju sedi za mizo v bifeju, zamišljeno pokima; Ivan Jurgec je najbolj zaslužen, da je Slovenija nedavno v ustavo vpisala pravico do gotovine. »V naslednjih letih prihajajo digitalno zdravstvo, digitalni denar, digitalna osebna izkaznica. Cilja sta dva: nadzor nad prebivalstvom in dobiček za peščico izbranih korporacij,« zatrdi.

Medtem ko tako debatiramo o usodi sveta in človeka, je zima tam zunaj čedalje bolj podivjana. Analogni sneg naletava vse huje, z lopatami v rokah se z njim na pločnikih borijo analogni rdečelični možakarji, pokriva mali kraj, pada pred mrtvo poslopje nekdanje bančne poslovalnice. Prejšnja leta so iz Poljčan že izbrisala večino majhnih obrtniških trgovin in trafiko, pod zameti prihodnosti utegne kmalu izginiti še kaj. Kot med obiskom na občini razloži županja Vrhovnik, bo zaprtje bančne poslovalnice neposredno prizadelo lokalno tržnico, na kateri kmetje prodajajo svoje pridelke skoraj izključno v gotovini. »Poleg tega so nam na ušesa že prišle govorice, da naj bi tudi Pošta Slovenije zaprla svojo poslovalnico v Poljčanah,« zaskrbljeno pove.

Množično romanje k edinemu bankomatu 

Ne gre zgolj za Poljčane – madžarska OTP (sicer naslednica z našim denarjem sanirane in nato s sramotnim popustom prodane državne banke NKBM) naj bi v naseljih po vsej Sloveniji zaprla 60 poslovalnic. In ne gre le za banke – zapira se vrsta drugih človeških zbirališč in človek se bo z mobitelom v roki zaprl za štiri stene. V naslednjih letih bo podeželje poleg bank, pošt, trafik in kinematografov izgubilo še poslednje majhne trgovine, pa tudi supermarketi se bodo pospešeno zapirali zaradi selitve nakupovanja na splet; v tistih, ki bodo ostali, bodo namesto prodajalk in prodajalcev »kasirale« brezdušne hitre blagajne. Centralizacija in neugodni demografski trendi bodo mlade posrkali v mesta, primanjkovalo bo zdravnikov, podružnične šole in vrtci se bodo zapirali. V Poljčanah bodo upokojenci lahko dvigali pokojnino na enem samcatem bankomatu, ki ga je občini s 4.500 prebivalci milostno prepustila OTP. »Bojim se, da bo celotno podeželje postalo le razdrobljeno velikansko spalno naselje za večja mesta,« razmišlja Petra Vrhovnik.

revija Jana

Sneg se ta dan nabira v zamete, nezadovoljstvo zadnje mesece narašča. Sneg se bo stopil, kaj pa bo z jezo upokojencev in upokojenk, ki jih družba po eskimsko pošilja v tuleči vihar; kaj bo s staro pravdo na silo digitaliziranega podeželja? Lahko da se bo usmerila proti pravim krivcem; lahko tudi, da se bo še ona stopila. Vendar ne pri mojih sogovornikih. »Vsi komitenti banke OTP v vseh krajih, kjer bodo zaprli poslovalnice, bi morali nemudoma pustiti to banko in oditi drugam. Tako bi ustvarili kritično maso, ki bi korporacijo prisilila k temeljitemu premisleku in nemara tudi k odstopu od svojih namer,« sklene Ivan Jurgec.

Tako se tisti dan konča moj obisk v Poljčanah. V želji, da bi čim prej odkopal zasuti avto in se spravil domov, še preden se cesta spremeni v bob stezo, pokličem natakarico, da bi plačal zapitek. »Ne sprejemamo kartic,« mi navrže – in me spravi v zadrego. Drugega kot tega koščka plastike nimam pri sebi, edini preostali bankomat v kraju pa delavci OTP ravno tisti dan prenavljajo. Že privzamem škrlatno barvo jastoga v kropu, ko me Ivan Jurgec prijateljsko prime za roko. »Bom jaz,« reče in izvleče desetaka. In pomislim, kako dobro je, da vsaj nekateri še razmišljajo za vse druge. Ter tudi, da lahko digitalizacija zradira vsa naša zbirališča, bifejem pa le ne more priti do živega.