Tito v Portorožu: prinesi mi raje pasulj
Utrip slovenskega Primorja v dopustniških dneh ustvarjajo tako turisti kot domačini, ki se srečujejo ob morju, v mestih ali bližnjih vaseh. Samo prisluhniti je treba …
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tekst: MOJCA BELAK
Jutro v začetku julija na plaži pri Ribiču. Moški srednjih let stoji do prsi globoko v morju – vidi se ga samo v hrbet – in bodri nekoga, ki je z njim v vodi, a ga zakriva s telesom. »Nič se ne boj, ljubica, saj je ati tu. A ne bi sama zaplavala do obale, da bi bil ati še malo v vodi? Saj bom tu, čisto blizu. No, poskusi.« Nekaj časa je sicer trajalo, a na koncu se je kodrasta psička le opogumila, odčofotala do skal, se na njih lepo otresla in potem z očmi budno spremljala »atija« v vodi.
Kamp Jadranka v Izoli. Pritajen prepir para pred avtodomom. Ona: »Samo pravim, da bi lahko bil tudi ti malo z otrokoma, ne pa da si ves čas na tem prekletem kolesu. Enkrat mi bo dovolj, pobrala bom otroka in bomo šli domov, ti pa lahko prikolesariš za nami.« On: »Pa kaj, če rad športam? Kaj ti tu ni jasno?« Ona: »Športaš? To ni več šport, to je odvisnost. Eni so alkoholiki, ti si pa zasvojen s kolesarjenjem. V obeh primerih pa nasrka družina.«
Trije upokojenci na klopi v parku v Kopru. Gospod, najverjetneje upokojeni natakar: »In kadar je prišel Tito v Portorož, sem mu jaz stregel. Ko sem mu enkrat prinesel večerjo, s katero smo se zelo potrudili, je rekel, prinesi mi raje pasulj.« Prva gospa: »A tako je bil preprost, da je raje jedel kar pasulj?« Gospod: »Ja, prinesi mi raje pasulj, je rekel.« Druga gospa: »Ampak a vas je kar tikal? Sem vedno mislila, da je bil zelo uglajen.« Gospod: »Ja, zelo je bil vljuden. No, saj mogoče mi je pa rekel, prinesite mi raje pasulj, se ne spomnim točno.«
Ladja s kakšnimi dvajsetimi potniki resnih obrazov odpluje z obale. Turisti na jahti, zasidrani v bližini, se kopajo in mahajo, a jim nihče ne vrne pozdrava. Večina potnikov ima na sebi vsaj kakšen črn kos obleke, z njimi pa se na lepo pogrnjenem podstavku vozi žara. Nihče ne govori, sliši se samo ropot motorja. Ko pridejo na bolj odprto morje, motor ugasne. Tišino prekine pokojniku ljuba pesem, medtem ko njegov pepel počasi stresejo v morje. Spet se zasliši motor, ladja naredi dva častna kroga okoli mesta, kjer se pepel pogreza v morje, dvakrat potrobi v pozdrav in se vrne v pristan. Nihče ne govori.
Na hiši v manjši istrski vasi visi palestinska zastava. Neko soboto dopoldne se tam ustavi avto z nizozemsko registracijo. Sopotnica odpre okno in vpraša, kje bi lahko dobila kaj za pod zob. Preden se po nasvetu domačinov odpeljeta proti Kopru, se oglasi še mladi črnolasi voznik z močnimi brki. Pokaže na palestinsko zastavo, ki plapola na hiši, in vpraša: »Ali imate radi Palestino?« »Podpiramo jo,« odgovorita domačina. Voznik sklene dlani, skloni glavo, reče »Thank you« in se na široko nasmehne.
Pred tridesetimi leti se je priselil s Kosova. Roke ima hrapave od dela, oči pa jasne in vesele. Vse življenje se ravna po naukih Korana. Pripoveduje o pogovoru, ki ga je imel z domačinom. Poleg službe oba obdelujeta zemljo, zdaj pa, ko je čas česna, ga spletata v venčke in prodajata. »En venček je vreden osem evrov, on pa mi pravi, da ga drugi prodajajo po šestnajst in naj dvignem ceno. Ne bom, sem mu rekel. Ni mi treba kopičiti denarja; na koncu ne bom nič odnesel s seboj. On je pa še kar vztrajal, tako da sem mu potem predlagal, naj kupi mojega po osem evrov in ga proda po šestnajst. Saj bo na koncu on odgovarjal za svojo požrešnost, ne jaz.«
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
