revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Recimo na Korčuli. V kampu. Midva in dva mulčka. Jaz zadolžena na »kuhinjo« in cunje, mož za šotor, opremo, srf, športne rekvizite, igre … Seveda tudi za kaj, kar je popestrilo večerno druženje očetov in mam. In vse našteto sva stlačila v družinski avto. V škodo. Pa saj ni bilo prvič. Nekaj let prej sva se – takrat še sama – na kampiranje odpravila v Grčijo. S fičkom. Prijatelja pa s spačkom. In dvoletno hčerkico. Na zadnjih sedežih sta ji uredila naravnost razkošno spalnico. Vse smo vozili s seboj. Od hrane naprej. Primerno takratnemu standardu. Tako je bilo.

Zdaj je vse drugače. Pred dnevi sva se vrnila z letošnjega dopusta. Mimogrede, saj sploh ne vem, zakaj penzionisti poletnemu namakanju rečemo dopust? Saj dopusta sploh nimamo. Pojem DOPUST izhaja iz glagola DOPUSTITI. Kar v tem primeru pomeni nekomu dati dovoljenje za začasno prekinitev dela. Ko sem umetno inteligenco vprašala, kako si ona razlaga DOPUST upokojencev, je bila zelo jasna. Piše, da upokojenci dopusta nimamo. Lahko pa vsak svoj dan, ki nam je še usojen, namenimo počitku in potovanjem. Kar, mimogrede, agencije s pridom izkoriščajo. Ko sem poskusila najti podatek o tem, koliko gostov in popotnikov je pri posameznih agencijah upokojencev, ni šlo. Podatek o tem, da okoli vozijo večinoma »zrelo« generacijo, očitno raje zadržijo zase. A ker tudi midva kdaj kam greva, vem, da nas ni malo. Če že nismo nekaj, s čimer bi se agencije hvalile, pa brez dvoma prav vsem »prav pridemo«. Tisti, ki si potovanja lahko privoščijo. In privoščimo. Nekateri obrnejo svet, drugi se veselijo enodnevnega izleta na obalo. Poznam pa tudi, recimo jim, zasvojene popotnike, ki se ne kopajo v denarju, pa vse leto pazijo na vsak cent samo zato, da potem lahko kam odpotujejo.

Kot rečeno, najin dopust je mimo. Stalna lokacija, znanci in prijatelji … Malo zoprno pa je, da je slednjih vsako leto nekaj manj. V naših hostah sekajo, smo včasih rekli. Pa vsi, ki jih v kampu ni več, ne odjadrajo v večnost. Mnogim je dovolj in prostor ter pobude prepuščajo mlajšim. Verjetno je bilo vedno tako, a dokler nisi ti tisti, ki je bližje izhodnim kot vhodnim vratom, tega niti ne opaziš. Ampak ja, malo privoščljivo, tudi oni hodijo v isti smeri. Se pa letos pred odhodom s tem, kdo bo in koga ne, niti nisva ukvarjala. Vsa pozornost je veljala cestam. Bi šla ob dveh zjutraj, morda pa ob štirih? Kaj pa zvečer? Naši vrli načrtovalci so kopali vsepovsod. Naenkrat. Najprej podnevi in počasi, potem celo malo ponoči. Zastoji so bili neznosni. Nič slabega o tistih, ki na cestah garajo, o onih pisarniških in dobro plačanih pa tudi čisto nič dobrega. Midva sva se zastojem ognila. Po najkrajši poti na hrvaško stran in dopust je bil rešen. Tudi nazaj grede je šlo tako.

So pa za gnečo na cestah še drugi razlogi. V primerjavi z voznim parkom, omenjenim na začetku kolumne, danes na cestah prevladujejo veliki avtomobili. Podatki pravijo, da je povprečen osebni avto kar za petino večji in za polovico težji, kot je bil pred četrt stoletja. Ko v svojem predpotopnem cliu v vrsti čakam na zeleno luč, sem kot pišče med petelini. Samo zaradi velikosti danes avtomobili na cestah zasedajo za petino več prostora kot pred dvajsetimi leti. Ker jih imamo tudi pol milijona več, cest pa nismo širili, je gneča domala neznosna. Vsi vemo, da tako ne bo šlo. Ne na cestah in ne na parkiriščih. A prej ali slej bo denar rešil vse, česar pogovori ne. Na avtocestah in parkiriščih.

revija Jana