Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zdajle je tisti čas leta, ko praktično vsak dan prinese novo katastrofo: enkrat je toča, drugič poplave, naslednjič bo morda gozdni požar ... Tole jim je skupno: po vseh divjaštvih narave so zvezde trenutka gasilci, ki rešujejo ljudi, živali, premoženje. Ampak to ni članek o njihovih junaštvih – no, mogoče majčkeno tudi – to je predvsem zgodba o tisti plati gasilstva, ki je ne poznamo, ker o njej nihče ne piše, ker je televizijska poročila nikoli ne omenjajo. To je zgodba o ljudeh, ki jih čakajo doma. O ženah, ki trepetajo od skrbi, a stiskajo zobe, da ne bi strašile otrok. O otrocih, ki večkrat jokajo, ker jih je strah, da se očka ne bo vrnil z intervencije.

Luka Petkovšek je domačin iz Šmartna ob Savi, majhnega kraja na obrobju Ljubljane, ki spada pod Mestno občino Ljubljana. Vas zraven mesta, tako rekoč. Pri triinštiridesetih je že 38 let prostovoljni gasilec. »S srcem moraš biti zraven – če nisi, je bolje, da nisi gasilec. S srcem greš pomagat nekomu, ki ga morda tudi ne maraš. Ko zazvoni pozivnik, se oblečem, sedem v avto in grem pomagat,« pravi.

Šimen Zupančič

Petnajst let je vozil težka vozila po vsej Evropi. »Najbolj sem bil vesel, ko sem prišel domov in šel v gasilski dom, malo manj pa sem bil vesel, ko sem prišel domov in je bila še intervencija. Ampak smo šli.« Zdaj sta z ženo Anjo samostojna podjetnika, strasten prostovoljni gasilec je pa še vedno. V prostovoljnem gasilskem društvu v Šmartnem je 45 aktivnih gasilcev. »Telefon imamo vedno vsi pri sebi, naj bo v spalnici, kopalnici, za mizo, v službi, kjerkoli.«

So zame zagnali tisto aplikacijo na telefonu, s katero jih aktivirajo, kadar je treba pomagati, in ta stvar je glasna! Kako mora biti šele v spalnici, ko tisti tuleči zvok podivja sredi noči. Tole vemo, ne zbudi samo Luke in Anje, iz sna vrže tudi njuno hčerko Elo v drugi sobi. Takrat se zanjo začnejo hude ure, strah za očeta jo spravlja v težko stisko.

Slovenija

Dimnikar in gasilec, ki zna pogasiti skrbi

Razumem to strast

»Na začetku si kar malo v šoku, ker nisi vajen teh nenadnih pozivov, sploh ponoči,« na vprašanje, kako ji je pri srcu, kadar njen mož na intervenciji nosi glavo naprodaj, odgovarja Anja. »Sčasoma se pa navadiš, da ko zazvoni, ni časa za poslavljanje, za 'kdaj prideš' ali 'kam greš' … To je akcija. Jaz tudi vstanem, mu držim telefon, ključe mu najdem, on se hitro obleče in gre. Mogoče je meni laže razumeti, ker sem bila, ko sem bila mlajša, tudi jaz v teh vodah – ne sicer tako aktivno, bolj kot mentorica mladih – ampak razumem to strast, zagnanost, to voljo, da je treba iti. Težje pa je bilo razumeti otrokom, jih navaditi na to.

Ampak ko veš, na kakšno intervencijo gre, je včasih veliko laže – če gori kontejner ali avto, takrat veš, da ni tako obsežno in nevarnost ni velika. Najbolj grozno je bilo, ko so šli leta 2022 na Kras, takrat so šli štirje naši gasilci in se jih ni dalo priklicati. Žene smo jih klicale, ampak takrat se oni seveda nimajo časa z nami pogovarjati po telefonu. Me štiri smo bile tako povezane, da je vsakič, ko je kateri od njih stopil v stik s svojo ženo, potem ona takoj sporočila drugim: z njimi je vse v redu. Takrat je bilo zares grozno – po eni strani spremljaš medije, kako obsežno je, kaj se dogaja, po drugi strani pa veš, da je on tam … Res ni bilo lahko.«

Majčkeno mi je nerodno vprašati, ker Luka vendar sedi zraven, ampak vseeno rečem, si kdaj želite, da bi nehal s tem? Ja, ustreli brez premisleka in kradoma pogleda moža, ki jo opazuje z nasmeškom. Zato, pojasni, »ker te je strah, tu sta tudi še dva otroka. Nikoli pa nisem rekla, glej, nočem, da si gasilec, saj vem, da je to taka močna strast. Mogoče ni toliko želja, da bi nehal, ampak da ne bi bilo toliko intervencij ...«

Intervencij, mi pojasni Luka, je kakšno leto od pet do deset, potem pa kdaj tudi med 50 in 70.

Novice

Kuža poiskal pomoč: Psi so prave klepetulje, le poslušati jih je treba znati!

Samo toliko, da vem, da si v redu

 Trinajstletna Ela je vsa na trnih, kadar je oče na intervenciji. »Na začetku me je strah, potem se malo zamotim, na koncu me je pa spet strah. Najboljše je takrat, kadar pokličem očija in se mi oglasi – samo toliko, da vem, da je v redu. Ali pa če ga pokliče mami. Samo toliko, da vem, da se mu ni nič zgodilo. Sem v stresu: ojoj, ali bo prišel živ domov ali ne bo? Ampak je malo verjetnosti, da ne preživi.« Strah jo je pa vseeno. »Nimam strahu pred ognjem,« nadaljuje, »bolj me je strah, da bi se kateremu od gasilcev kaj zgodilo, tudi če ni iz tega društva.«

Njen desetletni brat Tim, trden kakor kamen kost, odgovarja po moško: »Jaz nič ne paničarim, kadar gre oči na intervencijo, samo držim pesti, da čim prej uspešno pogasijo požar. To traja kakšne tri ure, odvisno, kako velik požar je. Nekoč je zgodaj zjutraj nekaj gorelo, ob štirih zjutraj je bilo, in nisem vedel, ker sem spal v svoji sobi. Oči je ves zaspan prišel domov in je spal do dvanajstih. Sem potem mami vprašal, kaj je bilo, in je rekla, da je bila intervencija.«

Šimen Zupančič

Ampak to ni cela zgodba. Otroka poskušata biti pogumna, v pogovoru elegantno zmanjšujeta svojo stisko, ampak tista misel, kaj pa če …, je vedno prisotna. Njun oče mi pripoveduje o hčerkinih solzah, kadar je na intervenciji, o tem, kako so nekoč gledali film o gasilcih, ki jim je šlo, kot se to spodobi v gasilskem filmu, močno za nohte in je sin planil v jok. In prizna, da je med intervencijo misel na družino stalen opomnik, naj bo zelo previden.

Napadalec

Za previdnost ima veliko razlogov – poleg tistih treh, ki ga čakajo doma. Luka je napadalec. Pri gasilcih pomeni ta beseda nekaj bistveno drugačnega kot pri nogometu, na primer. »Napadalec pomeni prva bojna linija, se pravi, hiša gori, mi pridemo, nataknem si dihalni aparat, s kolegom ali dvema gremo noter. Za tako naloge so potrebne izkušnje pa tečaji, te je treba obvezno delati, pa tudi če ni obvezen, ga je pametno narediti, ker ni več tako kot nekoč, ko smo imeli svoj rajon, mi na primer Jarše, in smo gasili samo tam. Zdaj je to večja zgodba. Gremo povsod, to pa pomeni, da moraš biti res dobro usposobljen. Jaz sem napadalec že 25 let. Ja, vsakič me je strah.

Odloča vsak zase, nihče drug ne more odločati zate. Jaz grem vedno noter in vidim, kakšna je situacija. Če je prenevarno, gremo ven, če ni, gremo naprej. Vodja napadalcev – lahko sva dva, trije ali celo štirje, odvisno od objekta – mora vedeti, se pravi, jaz moram vedeti, koga imam, da me bo lahko ven privlekel, če bo treba. Če napadalec tega ni sposoben, ga ne bom vzel s seboj. Vsi fantje hočejo z mano, pa nihče ne ve, zakaj nekaterih ne vzamem s sabo.«

Zdaj bodo vedeli, pravim.

»Saj potem jim povem. Prvi napadalec mora presojati, kaj je prav in kaj ne, kdo gre z njim, kaj potrebujemo, kako bomo ponesrečenca dobili ven. To mora delati en človek, ne pet, ker če bi jih to delalo pet, bi vsak hotel nekaj po svoje.«

Nekako speljem

 Včasih se stvari ne razpletejo srečno. Težko je, prizna. »Je bil nekoč možakar, že štirinajst dni smo ga iskali v Savi, že tako nam je bilo hudo, potem sem ga pa ravno jaz našel … To je prizor, ki si ga ne želim videti nikoli več.« Ponujeni razbremenilni pogovor je zavrnil. »Še kakšnega pol leta sem imel priokus in še danes kdaj pomislim na to. Pa reševal sem žensko v prometni nesreči, žal neuspešno. Še žival težko gledaš, to je pa človek! Zelo težko je. Nekako speljem, trd postanem. Mogoče bi bilo bolje, da bi se šel s kom pogovorit …«

Šimen Zupančič

Se o tem pogovarja doma? »Otrokoma ne povem ravno vsega, ker kakšne stvari pač niso za njiju. Ženi pa povem, razložim situacijo. Kot je sama rekla, težko je, zato vedno pogledamo, kakšna intervencija je, kaj gori, tako da se že po obsegu vidi, ali je hudo ali ne.«

Uganka

Luka: Fantom vedno rečem, kadar reševalec potrebuje pomoč, pokliče gasilca.

Policist, ki potrebuje pomoč, pokliče gasilca.

Vojak, ki potrebuje pomoč, pokliče gasilca.

Jaz (plaho): Koga pa pokliče gasilec?

Luka: To je dobro vprašanje. Koga lahko pokliče gasilec, kadar potrebuje pomoč?

Kdo pomaga gasilcu?

Uganke, kdo pomaga gasilcu, kadar sam potrebuje pomoč, z Luko nisva rešila. Upava pa, da boste, vsaj malo, tisti človek tudi vi: Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno ob Savi, ki je leta 2021 praznovalo stoletnico, potrebuje pomoč pri nakupu novega gasilskega avtomobila. Cilj akcije, ki so jo poimenovali Roke, ki so nas rešile, je zbrati 150.000 evrov. To je samo tretjina potrebnih sredstev in jo mora društvo zagotoviti samo, preostalo bo primaknil MOL.

Naj vam Luka sam razloži: »Imamo avtomobil, ki je star 25 let, avto je torej delan za potrebe izpred četrt stoletja. Gasilski avtomobili, tudi tisti, ki so stari že petdeset let, so navzven videti zelo lepi, nimajo kilometrov … Ampak materiali avtomobila in črpalk, vse to počasi gre. Če dobimo poziv, ker potrebujete gasilce, in nam avto crkne, ne gremo nikamor in ne moremo nikomur pomagati. Pri avtu, starem 25 let in več, je večja verjetnost, da bo kaj zatajilo.«

In zato upamo, da imate tudi vi roke, ki pomagajo. Lahko z donacijo preko SMS na številko 1919 ROKE5 ali ROKE10 ali pa z nakazilom nas TRR SI56 6100 0003 1408 753. Namen plačila CHAR Donacija za gasilsko društvo.

Tri ognjenomokre štorije

Ozri se nazaj. »Pestra zgodba«, kot temu reče Luka, je bil  požar v Mercatorjevem distribucijskem centru v Zalogu leta 2015. »Tri sekunde prepozno smo vstopili v prostor, cel strop je padel dol. Zraven so bili sogasilci iz drugih društev in čisto malo je manjkalo, da ni vse skupaj padlo na nas. Potem bi nas vsaj kakšnih petnajst ostalo tam … Eno uro pozneje ni bilo nič bolje, smo bili na strehi, vse je gorelo, pa še največja cisterna brigade je crknila in smo v ognju ostali brez vode. In smo leteli ven, hvala bogu, da smo vsi tako zverzirani, da vedno gledamo, kdo je zadnji, da koga ne pustiš zadaj. Pri tem je čisto vseeno, ali je to tvoj ali iz sosednjega društva ali iz sosednje države, vedno gledaš. K sreči smo vsi živi in zdravi prišli ven.«

Ognjena

»Pa na Krasu nas je plamen zajel z obeh strani. Vemo, kaj pomeni hitrost vetra pa hitrost ognja. Sem imel fante še na strehi, ker so s strehe gasili. Če hočeš, da tovornjak gre, je treba ugasniti črpalko, ker če je prižgana, tovornjak ne gre hitreje od pet kilometrov na uro. Takrat sem bil ravno jaz šofer, hvala bogu, sem moral skozi ogenj leteti ven, fantje na strehi so že ležali, ker ni bilo več znosno. Sem letel ugasnit črpalko, potem pa samo stran! Plastika in guma, ne bi bilo treba prav veliko, da bi tam ostali. Vse, kar imamo na sebi, z obleko in aparatom tehta 30–35 kilogramov, pa še vročina. Hvala bogu, da na Krasu nismo uporabljali teh aparatov, imeli smo samo maske, saj lahko v takih razmerah pride tudi do kakšne kapi.«

Mokra

»in Nekoč smo imeli vajo na Savi in v intervencijski obleki, ki je že tako težka, padel iz čolna. V Savo, ki je bila tam globoka pol metra. Nisem se mogel pobrati, in če ne bi bilo mojih fantov, bi se utopil v pol metra vode. Obleka je bila tako težka, da nisem mogel niti glave dvigniti iz vode.«

Šimen Zupančič

Ostro zavračamo misel, da morajo biti vsi gasilci hrusti

Jaz sem kriva, sem seštela ena in ena in dobil dvanajst in pol: po vsem povedanem torej sklepam, da človek s šibko telesno konstitucijo ne more biti gasilec? »Lahko, tu imamo gasilko, ki ima voljo, pa ne vem, ali ima 50 kilogramov, zelo rada je tudi napadalka. Ona je res s srcem zraven in potem naredimo tako, da gresta dva močna in ona. Sploh pri reševanju iz blokov, kjer so ponavadi samo stopnice, pride prav vsakdo, ki zna uporabljati aparat, ker ima reševalno masko in se ljudi, ki lahko hodijo, rešuje z reševalnimi maskami. Na aparatih imamo priključek, masko vam damo na glavo in gresta skupaj. Človek lahko lepo diha, tudi če je vse zadimljeno.«

Ko ne moreš več, še ni konec

»Pri nas prostovoljnih gasilcih upokojitev nastopi … kako bi se izrazil …« Ko ne moreš več, mu pomaga žena. Pa še takrat ni čisto konec. »Tudi ko ne morejo več, nekateri še vedno pridejo, pa če ne more drugega, sveti s svetilko ali maha, naj počasneje pelje … On je tam. Zakaj? Ker je tam njegovo srce.« Anja doda svojo zgodbo o možakarju, ki je »bil poklicni gasilec, pa potem tudi prostovoljni, jim je recimo malico pripravil, ko so nazaj prišli. Vedno je bil tam, da je zaprl vrata za njimi. Očitno se ta strast nikoli ne konča. Tudi če ne moreš na intervencijo, če ne moreš gasiti in reševati, pač poskrbiš za to, da fantom ni treba zaklepati gasilskega doma.«

revija Jana