Stiska staršev zaradi propadle Biobanke
Podjetje je propadlo, država je dvignila roke, informacij pa nimajo. "Naše matične celice imajo za talca," pravijo starši.
»Predragocena, da bi ju zavrgli« in »Shranjene matične celice lahko vaš otrok izkoristi kadarkoli v življenju za morebitno zdravljenje že skoraj 100 različnih bolezni«. Tako je Biobanka oglaševala hrambo matičnih celic iz krvi in tkiva popkovnice. Za njene storitve se je odločilo več kot 3.000 staršev. Zdaj pa je Biobanka v stečaju, plačana storitev je šla v nič, 400 vzorcev je bilo med začasno hrambo uničenih. Negotovost staršev, ki ne vedo, v kakšnem stanju so njihove celice in kako naprej, je prerasla v stisko, jezo in občutek popolne nemoči.
Starši otrok, katerih matične celice so bile shranjene pri podjetju Biobanka, danes ne vedo, kje bi naprej hranili vzorce svojih otrok, koliko bodo za to plačali in predvsem ali so sploh še uporabni. Plačali so storitev, ki so jim jo prodali kot dolgoročno naložbo v zdravje otrok, zdaj pa je podjetje propadlo, država je dvignila roke, informacij pa nimajo.
Svojim otrokom smo želeli dati najboljše
Mojca je tako kot vsi starši matične celice dala v hrambo zato, da bi otrok imel dodatno varovalko, možnost za zdravljenje, če bi jo kdaj potreboval. Le da ima njena odločitev še dodatno težo. »Takrat sem se spopadala z boleznijo, za katero medicina nima rešitve, in bala sem se, da bi se enako zgodilo mojemu otroku. Matične celice bi mu nekoč lahko dale dodatno možnost zdravljenja. Vsi smo želeli dati svojemu otroku najboljše.« Še ena mamica, Ema, in njen partner sta se dolga leta trudila za otroka. »Lahko si predstavljate, kakšna sreča je, ko končno zagledaš tisti plus. Potem sva razmišljala tudi o tem, kako temu otroku zagotoviti varnost tudi v smislu zdravja.« Obe mamici sta sprejeli odločitev za hrambo matičnih celic pri Biobanki po temeljitem razmisleku.
»Gre za dejavnost, ki je zakonsko regulirana in poteka pod nadzorom Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) ter ministrstva za zdravje. To nama je vlivalo zaupanje v sistem in utemeljeno sva pričakovala, da so zagotovljeni vsi zakonsko predpisani varnostni mehanizmi, vključno z obstojem in delovanjem nadomestne hrambe, če bi šlo kaj narobe.« Izbirala sta med tremi ponudniki in se za Biobanko odločila zato, ker so celice hranili v Sloveniji, medtem ko sta jih druga dva pošiljala v hrambo v tujino.
Tudi finančni vložek ni bil majhen. »Okrog dva tisoč evrov je bilo takrat, če si plačal v enem obroku,« pove Ema. Pogodbe so bile sklenjene za dolgo obdobje, pri nekaterih za dvajset let. Starši so pričakovali, da bodo ob njihovem poteku obveščeni in da se bo takrat otrok, ki bo že polnoleten, sam odločil, ali želi matične celice hraniti še naprej.
Kaj se pravzaprav dogaja? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
