Onkološka bolnica št. 6196: vojna dopisnica v lastnem telesu
Šokantna novica še vedno odzvanja v moji glavi, ko zapuščam Onkološki inštitut. Številka je surova, neizprosna in tako zelo končna.
Strah ni več le neka oddaljena misel; postal je gost, lepljiv oblak, ki me duši v prsih. Srce mi nemirno razbija, dlani so potne, moj vdih pa kratek in hiter, kot bi mi zmanjkovalo zraka sredi odprtega prostora. V tistem trenutku, ko se nerealno spremeni v tvojo kruto realnost, ti začnejo po glavi rojiti črne misli. Občutek imaš, da izgubljaš nadzor, zdrav razum. Že zdavnaj sem dojela, da življenje ni pravljica in da ljudje niso vedno takšni, kot se predstavljajo. A sredi tistega strahu po obisku onkologa sem spoznala, da sem pozabila na najpomembnejšo stvar: verjeti.
Verjeti, da je v vsem tem še vedno nekaj dobrega. Ne glede na to, kaj so pokazali izvidi, še vedno živim v sedanjosti. In njo lahko oblikujem jaz, ne pa moje zle slutnje. Videla boš, draga moja, vera vse spremeni. Nemir ne izgine, dvom ostane, toda veš, da je na koncu tunela luč. Tisti »hm« onkologa ni bil le zvok; bil je rezilo, ki je prerezalo zrak v ordinaciji. V tistem trenutku se je vesolje ustavilo. Sto odstotkov. Številka me je udarila kot pravi val. To pomeni, da se je sovražnik v meni podvojil, medtem ko sem se jaz trudila biti »pridna«. V tisti paralizirajoči grozi, ko mi je srce razbijalo in sem se potila v kratkih vdihih, sem se nenadoma spomnila nanjo. Na svojo prvo vzornico.
Na britansko-iransko novinarko in televizijsko voditeljico televizijske hiše CNN Christiane Amanpour. Za eno največjih ameriških televizijskih mrež je začela delati že leta 1983 in še vedno je aktivna kot glavna mednarodna voditeljica na CNN ter voditeljica večernega intervjuja CNN International Amanpour. Kot novinarka je poročala z najnevarnejših vojnih območij. Bila je na fronti v iransko-iraški vojni, v Kuvajtu, poročala je iz zadnje balkanske vojne, od tam se je tudi najbolj spomnim.
S 67-letno neustrašno in pokončno novinarko imava v zasebnem življenju podobno zgodbo. Tudi ona se bori z rakom, ima ga na jajčnikih in te dni jo je napadel že tretjič. Ni pokleknila in njena zgodba se močno povezuje s temami, o katerih pišem – o moči, resnici in spoprijemanju z diagnozo, ki se vztrajno vrača. Tudi njena pot je polna vzponov in padcev. Prvič jo je rak napadel leta 2021, takrat so ji pobrali rodila, sledilo je 18 tednov kemoterapije. Ko se ji je bolezen leta 2024 vrnila, Christiane ni odšla v mrak. Vrnitev (recidiv) je sprejela kot novo poročevalsko nalogo. Kljub zahtevnim operacijam in kemoterapijam se je vrnila pred kamere s svojo prepoznavno neustrašnostjo. To je bil njen način, da bolezni pokaže: »Imam raka, a rak nima mene.«
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
