Shutterstock

»S temi rokami sem zidal to bajto in zakaj jo moram zdaj od države odkupovati?!«

Zaman je vestna hči pisala dopise s prošnjami za odpis ali vsaj zmanjšanje davčnega dolga, v katerih je dacarjem dopovedovala, da sta njena starša obnemogla stara človeka z bornimi prihodki.

S svojimi 770 zakoni, 2329 uredbami in 383 odloki je slovenska birokracija razvejan, marsikdaj pa tudi nepregleden labirint predpisov, v katerem se človek hitro izgubi – še posebej kadar je iz nekega vzroka pretresen in dodatno zmeden. In nikoli nismo bolj pretreseni kakor ob osebnih tragedijah. Toda birokracija nima posluha za stiske resničnega življenja. Zato je dobro, da poznamo njene slepe ulice in preprečimo, da bi nas dotolkli v morebitnih težkih življenjskih situacijah. Kot se je to zgodilo priletnima in bolehnima staršema naše bralke, ki se je odločila njuno zgodbo deliti z vso državo – in s tem na svoj način pripomoči, da ne bi podobne stiske doživel še kdo.

Shutterstock

Zanesla sta se, da bosta šla v grob pred njim

Družino je nesreča zadela decembra 2023, ko je nenadoma umrl brat naše sogovornice; njegova smrt je težko prizadela vse, najbolj pa seveda njegova starša – oče šteje 88, mati pa 84 let. »Živeli so skupaj in bili so zelo povezani,« pove pokojnikova sestra. »Staršema se je sesul svet in vsak od njiju je žaloval na svoj način.« Kot skrbna hči je dobesedno čez noč prilagodila vse svoje obveznosti in odnose ter se povsem vključila v življenji strtih, čedalje bolj nebogljenih staršev. Rane se ne bodo nikoli zacelile, a počasi je bolečina postajala vsaj znosna – dokler ni točno po letu dni prišel dopis s Fursa.

revija Jana

Dolgo pred tragedijo, že leta 1998, sta oče in mati z izročilno pogodbo prepisala vse premoženje, ki sta ga ustvarila z lastnimi žulji – kmetijo z domačijo, njivami in traktorji ter kmetijske stroje – na sina, ta jima je v zameno zagotavljal preužitek na stare dni. Tedaj je bila poteza logična, saj nista imela nobenega razloga, da bi dvomila o naravnem redu stvari, po katerem starši poskrbijo za svoje potomce in jim prepustijo svoje premoženje, preden gredo s tega sveta. Toda 25 let pozneje se je naravni red zlomil in sin je moral v grob pred človekoma, ki sta mu podarila življenje. Za seboj ni zapustil nobenih otrok, zato sta v zapuščinski razpravi oče in mati kmetijo prepisala spet nase, kot dediča za lastnim sinom. »In ko smo že upali, da je najhujše za nami,« pripoveduje bralka, »so jima s Fursa poslali priporočeno pismo s podatki o predvideni odmeri davka na dediščino.«

Za moja starša so to ogromni zneski

Ob pogledu na številke v dopisu se je nesrečnima staršema in njuni hčeri stemnilo pred očmi. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana