Jaka Koren

»Svojega življenja ne bi zamenjala, vse bi še enkrat ponovila,« zadovoljno pravi triinšestdesetletna Darka Rački, ki je z zdaj že pokojnim možem Petrom v rejništvo sprejela sedem zelo ranjenih otroških dušic. Druga za drugo so prihajale izgubljene, otopele, prestrašene. Sprejela sta jih razširjenih rok in z odprtim srcem. Zaradi svojih težkih življenjskih preizkušenj sta čutila in kar nekako vedela, kako jih z veliko zaupanja in potrpežljivosti, predvsem pa z ljubečo podporo opolnomočiti; danes so to uspešni mladi ljudje, ki se lahko zanesejo na svojo mamo, predvsem pa najdejo oporo drug v drugem. Vmes je bilo veliko težkih trenutkov, mnogo ovir se jim je postavilo na pot, a s pogovorom, odpuščanjem in sprejemanjem so vse uredili. »Z možem se nisva nikoli predala, do konca sva se borila zanje.«

Slovenija

Vsak teden do deset otrok v Sloveniji potrebuje nov dom

V njihovem domu na obrobju večjega mesta danes živijo še štirje otroci, tri starejše mladenke pa so se osamosvojile, si ustvarile družine, a še vedno rade prihajajo domov. Razlogi, zakaj se nekdo odloči za rejnika, so različni. Darka in njen mož sta si želela veliko družino. Po naravni poti ni šlo, a tudi po šestih postopkih umetne oploditve sreče ni bilo. Ker je bilo tudi s posvojitvami takrat po osamosvojitvi težko, so jima na centru za socialno delo predlagali rejništvo.

»Ko sva se za to odločila, sva si obljubila, da bodo to najini otroci, taki kot vsi drugi, ne bova dovolila poniževanja, dala jima bova vse! Tega sva se vedno držala!« Za tri otroke sta bila prva rejnika, štirje pa so k njima prišli iz rejništva ali zavodov. Načeloma velja, da mlajši ko pride otrok v rejniško družino, hitreje se prilagodi in umiri, a Darka in Peter večjih težav nista imela nikoli. »Mogoče zato, ker sem sama marsikaj doživela, bila upornica, problematična, veliko travm iz svojega življenja sem morala predelati, zato sem čutila, v kateri fazi je kakšen od otrok, jih razumela in znala usmeriti,« razmišlja.

Jaka Koren

»Tudi najhujše smo zrihtali.« 

Devetletna Tina je prišla k njima, ko je bilo Darki petintrideset let. »Štiri leta je bila praktično edinka. Prišla je iz rejniške družine z veliko otroki. Ker je rejnica zbolela, so jim morali poiskati nove družine. Od vsega, kar se jim je dogajalo, so otroci pogosto prestrašeni. Danes je lažje najti psihosocialno pomoč, takrat smo se morali pa znajti sami, da smo jih opolnomočili. Sama sem psihične težave otrok reševala s homeopatskimi zdravili. Eno leto smo potrebovali, da se je Tina sprostila in ugotovila, da nama lahko zaupa.«

Sproti sta se učila, kako sodelovati z otroki in njihovimi starši ter sorodniki in se učila na napakah, se smeji Darka. Od prvega otroka naprej sta ves čas sodelovala s starši otrok, tako da so ti vedno vedeli, kje so njihove korenine. Z Barbarinimi starši so vzpostavili stik takoj, ko je deklica prišla k njima iz druge rejniške družine, kjer nekako niso znali z njo. »Čeprav starša nista mogla skrbeti zanjo, se je čutila varno, ker je vedela zanju in je v varnem okolju lahko napredovala. Barbara je bila otrok z zajčjo ustnico in volčjim žrelom in je v mladosti prestala 11 operacij.

Imela je veliko težav s samopodobo, ampak ker je močna punca, smo vse uredili. Danes je stara triintrideset let, diplomirana socialna delavka s svojo družino. Vsi moji otroci so res prišli iz zelo težkih razmer, ampak ko takšni ljudje začutijo, da jih ima nekdo rad in jih podpira, četudi delajo napake, lahko postanejo zelo uspešni! Jaz sem temperamentna; kadar je bilo kdaj kaj narobe, se je iz mojih ust usul rafal besed, potem pa smo vedno sedli v kuhinjo za mizo in se o vsem pogovorili. Ko je bila moja mama jezna na naju z bratom, se o tem nismo nikoli pogovorili, tudi pri Perotu se niso pogovarjali, zato sva si obljubila, da se bomo v najini družini vedno o vsem pogovorili. Tudi najhujše smo zrihtali!«

Slovenija

Sanja in Sebastijan Zgonec: Srčna rejnika, ki otrokom vračata nasmeh

»Ne me dat!« 

Al, danes štiriindvajsetletni uspešni nogometaš, je k njim prišel majhen, star komaj tri leta in pol. »Mama ga ni hotela kar vsakemu dati v rejništvo, ker je imela sama slabo izkušnjo iz rejništva, me je hotela prej spoznati. Po petnajstih minutah pogovora je začutila, da mi lahko zaupa.« Rejništvo naj bi bilo po naravi začasno, traja toliko časa, dokler se matična družina ne okrepi do te mere, da se otrok lahko vrne vanjo. Zaradi strahu pred izgubo se mnogi težko odločijo za rejništvo. Tudi Ala je mama nameravala vzeti nazaj k sebi, ko bi si našla službo in uredila življenje, Al je namreč mamo obiskoval.

»Ko je nekoč, star je bil osem let, prišel domov z vikenda pri mami, je na hodniku padel na tla in jokal kot ranjena žival. Mislila sem, da ga nekaj zelo boli. On pa je hlipal: 'Ne me dat, ne me dat, je rekla, da moram it.' Mama mu je namreč rekla, da se lahko vrne k njej. Ko sva se srečali, pogovarjali in je začutila, v kakšni stiski je njen otrok, se je zavoljo ljubezni do njega odločila, da lahko ostane v rejništvu. 'Enkrat sem ga že zafrknila, še enkrat ga pa ne bom,' je dejala. Ostal je pri nas, vseskozi pa ima stike z mamo ter bratci in sestricami.« Al je velik ljubitelj nogometa, igral je v različnih klubih in na tekme, pravi Darka, je po navadi hodila vsa družina. Vedno je imel največ navijačev.

Prestrašeno je gledal in jokal

Darka je bila zaposlena v svojem podjetju za sitotisk, ko pa se je družina povečala na štiri otroke, se je odločila, da bo samo še rejnica, kajti tudi mož je veliko delal, otroci pa so potrebovali podporo, še posebej ko je prišel štiriletni Branko. »On je pa eno leto samo prestrašeno gledal in jokal. Al mi je rekel: 'Si rekla, da bom dobil bratca, pa si mi pripeljala to jokico,« se zasmeji ob spominu. Preden je otroke pripeljala v svojo družino, je vedno preživela z njimi nekaj časa, da so se je navadili in jo spoznali. »Potem pa smo šli velikokrat na začetku v živalski vrt.

Zdelo se mi je, da se tam, med živalmi, sprostijo in dobijo občutek svobode, bolj neobremenjeno so se počutili. Tako smo prebrodili začetke. Pa na morje smo hodili – v slovenskem primorju smo imeli prikolico in sem z njimi vsa poletja preživela tam doli, tam smo tudi veliko stvari rešili. Pri Branku smo jok prav tako umirili s homeopatijo, potem je šlo vse lažje. Je bil pa vedno med bolj mirnimi otroki, ni se znal vklopiti v družbo. Včasih mu je Al malo pomagal, dostikrat pa tega ni hotel. Danes je študent ekonomije, se pa še vedno bolje počuti v družbi starejših ljudi. Tudi on ohranja stike s svojo mamo.«

Jaka Koren

Teja je prišla najstarejša, stara trinajst let.

Njenega očeta so se v njenem okolju vsi bali, je pa sama premogla toliko poguma, da je poiskala pomoč na centru za socialno delo, in takoj so jo odpeljali v Dom Malči Beličeve v Ljubljano. Ker je tako velikemu otroku težko najti rejniško družino, je k Darki in Petru najprej prihajala samo za vikende, a je vsako nedeljo težje odhajala nazaj v Ljubljano, zato je prosila, ali lahko ostane pri njih.

»Ker se je njena mama strinjala, smo zelo hitro uredili vse formalnosti in jo prepisali na šolo v naš kraj. Z nami je ostala deset let, dokler se ni osamosvojila.« Z veliko truda rejnikov, razumevanja in podpore ter kar nekaj stranskimi potmi ji je uspelo končati srednjo šolo, zdaj pa ob delu zaključuje študij kriminalistike in skrbi za svojo družinico.

Slovenija

Sanja in Sebastijan sta zaman poskušala zanositi, zdaj sta ljubeča rejnika

Kam ju bomo dali?

Zadnji sta v družino prišli sestrici Sara in Petra, stari dve in sedem let. Njun oče je imel anevrizmo in ostal nepokreten, že prej pa sta se s partnerko razšla. Mamica je bila brez službe in imela velike težave sama s sabo. S hudo depresijo je deklici odpeljala v Palčico, sama pa odšla v bolnišnico, da bi se pozdravila. Poklicali so Darko, ali bi sprejeli še dve deklici – in ko ju je videla, se je takoj zaljubila vanju. »Kam ju bomo dali, poglej, koliko otrok imava, mi je dejal Peter. Takrat se je Al potegnil zanju in rekel, da če nas je v prikolici na morju lahko naenkrat po štirinajst, bo tudi doma na 120 kvadratih dovolj prostora za osem ljudi.

Al in Branko sta v svoji sobi pripravila dva jogija in tako sta deklici prišli k nam. Nekaj časa so se menjavali na posteljah in jogijih, potem pa sva jima odstopila najino spalnico in se preselila v manjšo sobo, da so vsi štirje dobili postelje. Koliko veselja in smejanja je bilo v tej sobi! Prav luštno jih je bilo poslušati,« veselo pripoveduje, medtem ko se Petra pridruži najinemu pogovoru v kuhinji, Branko pa se odpravlja v službo. Po enem letu so se začeli zdravstveni izzivi z mlajšo deklico Saro, ki je dobila hude epileptične napade, a  z veliko sreče in najrazličnejše pomoči so se jih uspeli znebiti.

Največ časa, da se prilagodi novi družini, pa je potrebovala Petra. »Imela sem nemiren dom, kjer se je veliko dogajalo in se nisem počutila ljubljeno. Potem pa sem prišla v družino, kjer so naju s sestrico sprejeli lepo in odprtih rok. Bila sem problematična, ampak starša sta se borila zame, bila vseskozi prisotna, v matični družini ne bi prišla tako daleč. Praktično sem tik pred diplomo in si že sama služim kruh.Rejniška družina mi je dala čustveno stabilnost, občutek, da me ima nekdo rad in da so okoli mene ljudje, ki jim lahko zaupam,« nam je povedala. S Petrino in Sarino mamo so se najbolj povezali. Darka in Peter sta tudi njo vzela za svojo. Darka ji je pomagala v težkih trenutkih in jo opogumljala, da je končala šolanje ter si uredila življenje. »Večkrat pride k nam in nekaj dni ostane z nami, pa za vse prinese darila,« pove Darka.

Kot da so moji

»Med rejništvom nekdaj in danes je velika razlika. Danes smo rejniki ljudje, ki ne moremo imeti svojih otrok, pa si jih želimo. Da so sošolci razumeli, za kaj gre, sem s svojimi otroki velikokrat delala predstavitve in so nas lepo sprejeli. Nikogar niso nikoli zasmehovali ali mu delali krivico. Pa vedeli so, da so v družini, kjer jih imajo radi. Ti otroci so zame, kot bi bili moji, tudi Peter je tako čutil. Vedno je govoril, da imava malo Jugoslavijo v hiši. Nikoli mi ni bilo žal, še na misel mi ni prišlo, da bi kakšnega otroka, ki je imel morda malo več težav, vrnila. Borila sva se zanj, vse se da urediti! S Petrom sva se pred spanjem vedno pogovorila, kje in kako je komu treba kaj pomagati. Vedno je bil udeležen, čeprav je bil veliko na terenu. Podpirala sva drug drugega, četudi se nisva vedno strinjala. Za kuhinjsko mizo smo vse poštimali.«

Čeprav je mislila, da so bile Sara, Petra in njuna mama zadnje, ki so jih sprejeli v družino, je, kot kaže, vedno še prostor za koga. »Ko je pred leti umrl brat mojega moža, ki je imel sina, sva tega fantka hotela posvojiti, pa ga je pod svoje okrilje vzela babica. Želja mojega moža je bila, da bi se nekako povezali s tem fantom. Prišel je na pogreb, nas začutil in začel prihajati k nam. Zelo dobro se razumeta z Branetom. Skupaj hodimo na bovling, z nami gre na morje in kaže, da imam zdaj še enega otroka. Ko sem ga pred kratkim vprašala, kako je, mi je napisal, da se mu je življenje povsem spremenilo, odkar sem ga posvojila.«

Imajo me za mamo

Ker je toliko neverjetnih trenutkov, ujetih v njihov dom, vrednih, da se o njih govori naglas, smo se težko poslovili. »Najtežje nama je bilo pri prvem otroku, ko sva bila še malo izgubljena, ampak ljudje od zunaj niso nikoli porušili miru med nama. Vedno sva se znala pogovoriti, stvar rešiti in si biti v oporo. Vedno smo skušali čim več časa preživeti skupaj. Zato so otroci še danes povezani, drug drugemu pomagajo, se tudi sprejo, ampak se znajo potem pogovoriti. Zunaj doma pa se bodo vedno potegnili drug za drugega. Čutim njihovo pripadnost, in čeprav nisem njihova biološka mama, vem, da me imajo za mamo. Svojega življenja ne bi zamenjala. Če bi lahko, bi še enkrat vse naredila enako!« je zaključila najin pogovor.

Objavljeno v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana