Šimen Zupančič

Pisatelj Alojz Rebula je otroštvo preživljal v Šempolaju. Svoje spomine na zgodnje otroštvo je opisal v knjigi Dve mladosti – ena ljubezen v soavtorstvu z ženo Zoro Tavčar. Svoj del je naslovil Z moje kraške univerze, v njem pa opisuje ograde, kjer je pasel kot otrok in pozneje med počitnicami kot študent. Imel je tri sestre, Marijo, Ivanko in Cvetko, ter dva brata, Ninija in Rikarda, ki sta že pokojna. Zdaj v rojstni hiši s kraškim borjačem in štirno živita 91-letna Marija in 85-letna Ivanka.

Šimen Zupančič

Marija se je k mlajši sestri Ivanki preselila iz bližnje Nabrežine pred tremi leti, ko ji je umrl sin. Vsako jutro vstane prva. A najprej obe že ob petih poslušata poročila, najprej slovenska in nato še italijanska. »Ja, Marija je bolj za politiko,« pravi Ivanka, Marija pa ji ugovarja, da moraš vedeti, kaj se dogaja, zelo jo zanima, kaj se bo zgodilo z Ukrajino. Tudi časopise radi prebirata, vsako jutro se začne s »kafetom« in Primorskimi dnevnikom.

Za zajtrk ga samo prelistata, da izvesta najnovejše novice, po kosilu je čas za natančno branje. Tudi goriški tednik Novi glas in videmski Novi Matajur sta obvezno branje. Ivanka je bila dolgoletna naročnica Jane, dokler so ji jo v Italiji še dostavljali na dom, in mogoče sta prav zato privolili, da ju pridem obiskat. Ko sta izvedeli, da prihaja še fotograf, se jima je že zdelo, da toliko »publicita«, zanimanja javnosti, res ne potrebujeta.

Odnosi

Ko se najdeta duši dvojčici: ljubezen, ki je čakala vse življenje

Sva sami, pa nisva sami

 Da se je treba pred obiskom pri sestrah oborožiti z znanjem o najnovejšem političnem in družbenem dogajanju, so me opozorili. Zberemo se v jedilnici, po kraško v hiši, v kotu kot v starih časih gori v štedilniku na drva. Ivanka naroči Mariji »en kanc kafe«, seveda so zraven tudi značilne tržaške mandljeve kroglice, »fave triestine«. Sledi rafal vprašanj, a ne mojih, temveč sestri zanima, kaj si Slovenci mislimo o Golobu, Pirc Musarjevi, migrantih, opisujeta mi, kako je urejeno za manjšino v Kopru ter kako slovenska država lepo skrbi za novorojence in otroke. Po radovednosti, živem zanimanju in odličnem spominu najbolj spominjata na brata Alojza, ki so ga doma klicali Gičko. Ta vzdevek je bil zelo ljub tudi njegovi ženi Zori, ki mu je nekoč v pismu napisala, da bo zanjo vedno Gičko, čeprav se rad učeno podpisuje Alojz.

Šimen Zupančič

Mariji je všeč, da bodo slovenski upokojenci dobili božičnico, a jo Ivanka popravi, da je to zimski dodatek. »Nam Melonijeva ne bo dala nič,« žalostno pripomni Marija, mlajša sestra pa doda, »še nikdar se nisve imele taku dobro, gledava televižjon, samo da je zdravje.« Da se res imata lepo, ima veliko zaslug Ivankin sin Aleksander z družino v sosednji hiši. Ko je Mariji umrl sin, je rekel, da ne more živeti sama, in jo pripeljal k sestri. »Sva sami, pa nisva sami,« se smeji Ivanka, ko si kljuko hišnih vrat podajata Aleksander, ki ju vsak dan obišče in povpraša, ali kaj potrebujeta, in vnukinja Veronika, ki nono vsak petek odpelje v Devin v trgovino po nakupih ter obvezno kafe in kakšno sladico v baru. Tudi vnuk Erik se, ko pride domov, najprej oglasi pri njiju.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana