Andrej Petelinšek

Belobradi osemdesetletnik si vsako leto znova nadene sivo kučmo, oprta zvrhan koš in gre med otroke, njihove starše in stare starše, ki ga še sami pomnijo kot Dedka Mraza. Šel bo tudi naslednje leto in vsako leto, dokler mu bo zdravje dopuščalo – kajti njegova skupnost, naša skupnost, vedno bolj potrebuje simbole sočutja in dobrote.

Slovenija

Modrosti najbolj znanega božička in njegove žene

Pisalo se je leto 1977, ko je bil mladi in tedaj še golobradi Jože Vrhnjak kratko malo postavljen pred nenavadno izbiro, ki mu je za vselej spremenila življenje. Dvaintridesetletni tajnik Krajevne skupnosti Pobrežje je bil eden najaktivnejših pri organizaciji prvega velikega druženja celotne mariborske soseske in vse dotlej so zadeve tekle kot po loju: ekipa zbranih dobrovoljcev je bila številna in zagnana, mladinci so iz stiropora izdelovali čarobna bitja in gozdne živali za pravljično okrasitev, možje so iz za tiste čase tipično obilnega snega izdelovali trimetrskega snežaka, nekateri pa so na plato bližnje garažne hiše nameščali smrečice, ki jih je darovalo lokalno podjetje.

Andrej Petelinšek

Jože Vrhnjak je z zadovoljstvom opazoval dogajanje okoli sebe in se pri sebi veselil po vsem sodeč spektakularnega druženja, ko ga je eno uro pred začetkom prireditve poklicala sodelavka mariborskega odbora Zveze prijateljev mladine in mu sporočila slabo novico: »Možak, ki bi moral igrati Dedka Mraza, je zbolel. Znajdi se!«

Oseminštirideset let po tem, ko si je po sili razmer prvič zatlačil vzglavnik pod pulover, si nadel sivo kučmo in nataknil umetno belo brado, je Vrhnjak v Mariboru sinonim za Dedka Mraza. Čeprav dobrega moža poleg njega za ZPM Maribor igra še več zanesenjakov, sam to počne najdlje, njegov glas in podoba pa sta zaznamovala vsaj tri generacije otrok; med tistimi, ki jim je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvim prinesel skromna darilca, so zdaj že takšni, ki k njemu za roke vodijo svoje vnučke.

V tem času se je nekdanji mladenič iz Pobrežja tudi fizično spremenil v pravljičnega dedka; nič več mu ni treba podpirati trebuha z vzglavnikom in namesto umetne brade mu obraz krasi lastna, svetleče bela griva – kakor so beli tudi njegovi lasje. Njegove drobne modre oči hudomušno zrejo v svet izpod nadstreška gostih obrvi in njegov smeh je kakor ledena sveča, čist in na koncu zašiljen v visoko konico.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana