Preobrazba v domu upokojencev: lepota nima let
Janina ekipa Preobrazbe je poskrbela, da je pet gospa za nekaj ur stopilo v središče pozornosti. To ni bila preobrazba, temveč praznik srca.
Ves december je v ljubljanskem DSO na Fužinah vrvelo od dogajanja: miklavževanja, koncertov, nastopov, obdarovanja, kulturnih večerov… Obenem pa se je zgodilo še nekaj, kar ni imelo zveze s starostjo ali sivino vsakdanjih dni. Janina ekipa Preobrazbe je poskrbela, da je pet gospa za nekaj ur stopilo v središče pozornosti - oblekli smo jih v barve in vzorce, ki jih morda nikoli prej niso nosile, z ličenjem, ki je poudarilo njihovo lepoto, in s sijajem v očeh, ki ga ne more ustvariti nobeno ogledalo, pričarali vzdušje in prazničnega duha. To ni bila preobrazba, temveč praznik srca – trenutek, ko so se znova počutile videne, lepe in neprecenljive.
74-letna Tatjana Pilko: Nikoli ni prepozno za veselje!
»Odraščala sem v časih, ko je bila Ljubljana drugačna, ulice sive, izložbe puste, dobršen del blokov so šele gradili,« se spominja Tatjana, ki je službo 'podedovala' po mami, ki je čuvala otroke. Sama je to nadaljevala predvsem zato, ker je bil njen drugi sin veliko bolan in je zdravnik odsvetoval, da bi obiskoval vrtec, pa je čuvala najprej njega, nato še druge otroke. Vrtec je poimenovala Tana.
»Tako so me klicali otroci. Vedno sem jih imela šest ali sedem. Hišo pri Ruskem carju sva z možem spremenila kot pri Janku in Metki. Z majcenimi umivalniki, kahlicami, igrali… Vzgojila sem več kot devetdeset otrok. Še zdaj mi je toplo pri srcu, ko me pokličejo ali pridejo pozdravit. Čudim se, kako sem vse zmogla: čuvala otroke, jim kuhala, se igrala, jih peljala na sprehod. Res smo se lepo imeli,« se spominja Tatjana, vzgojiteljica po poklicu, ki je po moževi smrti zaprla vrtec, saj je ostala brez dragocenega pomočnika.
Poročila se je mlada, rodila hčerko, nato je šel prvi mož v Nemčijo, ona pa je ostala z otrokom. Čez dobro leto je spoznala krasnega človeka, se znova poročila in rodila še dva sinova. »Zelo sem ponosna na svoje otroke. Hči je socialna delavka na osnovni šoli, en sin je kirurg, drugi pa je zdravstveni tehnik. Otroci so me razveselili s sedmimi vnuki, ki sem jih tudi veliko čuvala,« pripoveduje. Tako je bilo vse do nesreče v termah. Ko je šla v bazen, je padla in si zlomila deveto vretence. Po operaciji je bila nepokretna, niti ni mogla govoriti.
»Tri mesece sem bila v komi, govorili so, da ne bom preživela. Pa sem bila trmasta in se borila. Zatem so sledile še štiri operacije, pa okrevanje v Soči, fizioterapije… Zdaj sem neznansko hvaležna, da so me spravili na noge, da sem po enem letu naredila prve korake. Zaradi mojih zdravstvenih težav je bil dom najboljša možnost. Dobro sem se navadila na novo življenje, sinova in hčerka me redno obiskujejo. Vsi me imajo radi, ker sem zelo zgovorna. Ves čas moram vedeti, kaj se dogaja, kaj je novega. Izbirčna sem edino pri hrani. Vendar vseeno najdem kaj, kar mi je všeč,« veselo pove.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
