Pexels

Zadnje dni prejšnjega leta sem na radiu ujela pogovor z legendarno partizansko zdravnico Pavlo Jerina Lah, ki je tik pred vojno diplomirala, konec leta 1943 pa je v Trnovskem gozdu ustanovila bolnišnico – v njej se je zdravilo več kot 1600 ranjencev in bolnikov – in je okupatorji niso nikoli odkrili. Bolnišnica se je imenovala Pavla. Prejšnje leto bi imela njena ustanoviteljica 110 let (umrla je leta 2007) in prav zato so zavrteli star posnetek pogovora z njo, ki me je navdušil tudi zato, ker je kar takoj na začetku rekla, naj že nehamo ponavljati, da je legendarna. Vsi so pač delali tisto, kar je bilo treba, kar so znali in zmogli.

No, ne ravno vsi, ampak to je druga zgodba. Postavimo si zelo praktično vprašanje in si brez odvečnega filozofiranja odgovorimo: smo v preteklem letu naredili komu kaj dobrega, ne da bi za to pričakovali kakršno koli plačilo? Smo morda peljali ostarelo sosedu k zdravniku, oprali in zlikali odvečna oblačila ter jih podarili humanitarni organizaciji (namesto da bi jih vrgli v smetnjak), nakazali kakšen evro za družine v stiski, prenočili žrtve požara iz bližnje vasi – smo storili kar koli, zaradi česar nam je bilo na poseben način toplo pri duši?

Veste, dobrodelnost ni od danes, ni izmislek pogoltnega kapitalizma, ki si tako pere vest. Še globoko v socializmu smo skušali pomagati ljudem v stiski, tudi na Jani, ki je pozvala svoje bralce, naj pokažejo nekaj sočutja do drugih. Kmalu po ustanovitvi revije je postala (skoraj) legendarna Mickina krava, zbirali smo namreč denar za obubožano starejšo kmetico; poginila ji je krava, ki je bila hkrati njena edina družba in prijateljica, nove pa si ni mogla kupiti. In smo jo mi. Nauk – Micka je bila grenko srečna, saj se je v njenem okolju vžgal kres tipične fovšije, mi smo pa dobili kompliment, da se gremo družbeno beračenje.

Nadaljevanje uvodnika si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.