BOFF

V Zgornjem Posočju se med travniki razprostira slikovita gorska vasica Drežnica, nad katero se proti pobočjem Krna vzpenjajo planine, kjer že stoletja odmeva zvončkljanje drežniških koz. Prav tam času kljubuje zgodba o ljudeh, ki vztrajajo z nedobičkonosno rejo kritično ogrožene in edine avtohtone pasme koz v Sloveniji. Njihov odmaknjeni svet je nedavno zaživel tudi na velikem platnu – filmska pripoved, ki so jo na pobudo etnologa Simona Horvata ustvarjali sedem let, je namreč prejela nagrado občinstva za najboljši slovenski dokumentarni film.

Živali

Pod zasavskim Triglavom živi najsrečnejša kozica na svetu

»Pa kaj vam je tega treba?« bi nemara zamahnil z roko marsikateri udobja vajeni mestni človek. A ne ljudje iz gorske vasice Drežnica. V planinah Zgornjega Posočja, kjer se dnevi merijo po vremenu in letnih časih, po strmih pašnikih kopitljajo drežniške koze. Ob njih vztrajajo rejci, ki bi lahko že zdavnaj obrnili hrbet gorskemu življenju, a jih na živali in zemljo veže globoka pripadnost. Njihov vsakdan je nekaj let spremljala snemalna ekipa ter pristne prizore in surovo iskrene izpovedi rejcev ponesla med ljudi. Jim bodo prisluhnili tudi tisti, ki imajo moč, da lahko pomagajo ohraniti to dragoceno pasmo in način življenja, ki z njo izginja?

BOFF

Koza, vajena hudih razmer

Drežniška koza je ime dobila po vasi Drežnica. V preteklosti so prav te živali omogočale poseljenost odročnih gorskih krajev, kjer je bila pridelava hrane otežena. Črede se na planine podajo že zgodaj spomladi, vrnejo pa se na začetku zime. So pa te koze precej drugačne od tistih, ki jih sicer poznate. S kančkom divjega temperamenta, kot bi v sebi še nosile spomin na čas, ko so bile prepuščene izključno naravi. Videz drežniških koz je enako izrazit kot njihov značaj. Bolj krepke so, žilave. Nekatere so po hrbtu in stegnih porasle z daljšo dlako, samce – in tudi nekatere samice – krasi močno razvita brada, kozli pa nosijo veličastne rogove, dolge tudi do en meter. Osupljivo!

Rogate so v večini primerov tudi koze, kar pasmi daje skoraj mitološko podobo. A za vsem se skriva njihova največja odlika: izjemna odpornost in popolna prilagojenost skromnim gorskim razmeram. Kako zelo vzdržljive so te živali, je v dokumentarnem filmu orisal rejec, ki je dolgo zaman iskal svojo kozo. »Hodil sem v Krasji vrh, pa je tri tedne nisem videl.« Nekega dne jo je vendarle opazil z daljnogledom. »Ko se je premaknila, je šla nekam čudno. Sem se vprašal, ja, kaj je pa zdaj to? Saj vendar nima noge! En mesec je imela takole nogo odtrgano!« Neverjetna koza ne le da ni podlegla poškodbi, ampak je v visokem snegu poskrbela še za svoje kozličke.

BOFF

Trdo življenje v planinah

Zgodbo v dokumentarnem filmu pripoveduje Tevž Kravanja, ki z očetom Blažem žene čredo koz visoko v gore, kjer jih čaka bogatejša paša. Blaž velik del leta preživi na planini Božca — edini ohranjeni visokogorski mlečni planini pri nas, kjer kmetje koze še danes redijo na skupnostni način. Na planini deluje tudi sirarna. »Moj oče dela sir vsak dan, jaz ga pa gledam in se učim, da bom tudi sam enkrat znal,« pravi in med pripovedovanjem večkrat pohvali rejko Janjo, ki povsem sama skrbi za svojo čredo.

Slovenija

Na terenu: nevidna služba in kruta resnica o odvozu mrtvih živali

Da je lahko nadaljevala z rejo koz, je poprijela še za delo v gostilni. »29 evrov na kozo dobimo na leto za avtohtono pasmo. To je v današnjih časih za žakelj krmila. Včasih je bilo vsaj za balo sena, ob teh cenah pa ne več. In to je absolutno premalo,« je iskrena Janja, ki poudarja, da imajo ljudje, ki koz ne molzejo, popolno izgubo. »Včasih imaš občutek, da bi se najraje znebili tebe, koz in kmetijstva. Čakam dan, kdaj se bodo pristojni pričeli zavedati, da se denarja ne da jesti in da bi mogoče namesto v orožje začeli vlagati v kmetijstvo. Od nečesa namreč moramo živeti …«

BOFF

Znanje je treba ohraniti!

Pobudnik filma, avtor raziskave in soavtor scenarija je prof. dr. Simon Horvat z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let ukvarja s študijami genetike naše edine avtohtone koze.

»Ob tem se je začel zavedati, da bodo nekatere tradicije in znanja potonili v pozabo, če ne najdemo načina, kako jih ohraniti. Znanstvene raziskave so sicer izredno pomembne in so dokazale, da gre za avtohtono kozo, ki je genetsko povsem samostojna, vendar smo že na začetku razumeli, da bomo lahko pri njenem ohranjanju uspešni le, če dosežemo širšo javnost. Tako se je začelo sodelovanje med znanostjo in filmom. Najprej smo začeli dokumentirati dragocene zgodbe starejših kozarjev, sčasoma pa se je oblikovala samostojna filmska pripoved,« nam razloži režiser in producent filma Marko Kumer Murč, ki se je Horvatovi ideji pridružil z direktorjem fotografije Mitjo Mlakarjem in producentko Mojco Pernat, pri končnem izdelku pa sta sodelovala še Ambrož Pivk kot montažer ter Bela Horvat, ustvarjalec glasbe.

Novice

Dobri duh Bovca in gora: spoznajte legendo med gorskimi reševalci

Sedem let snemanja

»Snemanje je potekalo v več fazah v različnih letnih časih, saj smo želeli zajeti ves letni cikel reje. Skupno je trajalo približno sedem let. Vmes ga je močno omejila epidemija covida, nekatere filmske sekvence pa so zahtevale tudi čas zorenja in iskanja pravega trenutka,« pripoveduje režiser in se ob tem naveže na prizore koz v visokogorju ter kotitev kozice, ki so jo skušali posneti več let. »Na koncu smo z nekaj sreče ravno v času pustnega karnevala v Drežnici dobili vest, da pri rejcu Marku Korenu ena od koz koti. Filmska ekipa je v veliki naglici ujela ta trenutek, ki lepo zaokroži zgodbo ter daje upanje, da naša edina in močno ogrožena koza vendarle ne bo izumrla.«

BOFF

Varuhi dediščine

Ustvarjalci ob bitkah rejcev niso ostali ravnodušni. »Najbolj ganljiva je bila njihova vztrajnost. Kljub negotovim razmeram, fizično zahtevnemu delu in pomanjkanju sistemske podpore nekateri rejci vztrajajo iz čuta in odgovornosti do pasme ter prostora. Do filmske ekipe so bili izjemno prizanesljivi in odprti – odprli so nam svoje domove ter nam predstavili svoje življenje,« je hvaležen Kumer Murč, ki se zaveda, da je zaradi tega lahko nastal film, ki je, kot pravi, v polnem pomenu besede dokument časa in prostora, saj predstavi življenje rejcev drežniške koze v obdobju, ko je vedno težje uresničljivo iz povsem praktičnih razlogov.

»Rejci Janja Uršič, Blaž Kravanja, njegov sin Tevž, Jurij Uršič ter Marko Koren in Simon Horvat so simbol ohranjanja kulturne dediščine in varuhi te izjemne in prikupne kozice, ki pa lahko pomeni tudi odgovor na izzive, povezane s podnebnimi spremembami, saj je prilagojena na življenje v najtežjih razmerah – tam, kjer je reja drugih živali nemogoča.«

Nova pravila narave

Rejci opažajo, da se zaradi čedalje bolj vročih poletij spreminjajo tudi ustaljene poti gibanja čred. Kar na prvi pogled zveni kot drobna posebnost, v resnici razkriva globlji vpliv podnebnih sprememb. Višje temperature, daljša sušna obdobja in spremenjena rast vegetacije vplivajo na razpoložljivost paše, zato se koze pomikajo proti hladnejšim, vlažnejšim legam.

»Drežniške koze so izrazito socialne živali in znanje se prenaša iz starejših koz na mlajše. Starejše koze vedo, kako preživeti v visokogorju, kjer ni tekoče vode.« Črede, ki poletje preživijo same, namreč znajo poiskati rosne predele in naravne vire vlage, kjer se osvežijo. Ko se zaradi podnebnih sprememb ti naravni cikli spreminjajo, to neposredno vpliva tudi na njihovo preživetje, saj se morajo prilagajati okolju, ki ni več enako tistemu, v katerem so živele generacije pred njimi.

BOFF

Moč posameznika

Ustvarjalci so svoje opravili – v svet ponesli bitke rejcev. Pa je film pritegnil tudi tiste, ki lahko vplivajo na spremembe in ohranitev pasme? »Naša želja je biti del sprememb. Tako kot so rejci kameri omogočili vstop v svojo intimo, saj so zaupali, da to lahko pomaga kozi, tudi mi skušamo s filmom njihove zgodbe predstaviti čim širšemu krogu ljudi.

Med občinstvom so seveda tudi tisti, ki imajo neposredno moč vplivanja – politiki, župani, uredniki. A ne smemo zanemariti moči posameznika – nas vseh. Že samo ozaveščanje šteje; denimo nakup bovškega sira ali domačih mlečnih izdelkov lahko vpliva na to, da tisti, ki so življenjsko odvisni od reje koz, lahko preživijo. Gre za strnjeno verigo naših odločitev in njihovih posledic,« je vzpodbuden Kumer Murč, ki je zadovoljen, ker je bil dokumentarni film povsod lepo sprejet, pa tudi zanimanje zanj je veliko. V razprodani dvorani v Tolminu so denimo ljudje sedeli celo na stopnicah, na festivalu BOFF v Bovcu pa so morali projekcijo celo zamakniti, saj se je je udeležilo skoraj 400 gledalcev.

»To so konkretni premiki – ljudje se počutijo slišane in čutijo, da so njihove zgodbe pomembne. Upamo pa seveda, da se poleg odločevalcev, ki so najbolj odgovorni za spremembe, med občinstvom najdejo tudi ti, ki se bodo odločili za rejo koz, ali pa tisti, ki bodo z majhnimi, a pomembnimi dejanji podprli rejce, denimo z nakupom lokalne hrane,« še sklene režiser.

Objavljeno v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana