Jaka Koren

Običajno se brez premora vozijo po državi in nakladajo poginule živali. Vlečejo jekleno vrv čez kadavre, ne trznejo ob neznosnem smradu, mimogrede pometejo nepredstavljiv kup gomazečih črvov s tovornega dela vozila. »Če ne bi delali dva dni, gre vse v luft,« je dejal neimenovani sogovornik iz veterinarsko higienske službe, ki je po organiziranosti unikum v EU.

Veterinarsko higienska služba (VHS), ki je del Nacionalnega veterinarskega inštituta (in Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani), je s svojimi sedmimi enotami (Ljubljana, Maribor, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Celje, Murska Sobota) tako rekoč luksuz, ki ga druge države nimajo. Kadaver vam z domačega dvorišča odpeljejo v najmanj 48 urah – brezplačno. Odkar se je avgusta začelo dramatično obdobje bolezni modrikastega jezika, so zelo obremenjeni, saj so prvenstveno organizirani za kratke izbruhe bolezni, za katere širša javnost niti ne izve.

Jaka Koren

Manj kot 40 za vso državo

Povprečno imajo na mariborski enoti, kjer so nas sprejeli in je druga največja v državi, od 80 do 100 naročil odvoza mrtvih živali na dan, največ na začetku tedna. Ta ponedeljek so imeli 180 naročil. Ob nedeljah rešujejo nujne pozive – sume kužnih bolezni, in če je poginula žival ovira na javnih površinah. Zaradi afriške prašičje kuge so (spet) v visoki pripravljenosti. Na dan v uničenje v povprečju prepeljejo deset ton (10.000 kilogramov) kadavrov domačih živali.

Veterinarski higieniki, niti 40 jih ni za vso državo, so tisti pomembni, za večino neopazni delavci, ki vozijo modre tovornjake in nanje nalagajo trupla mrtvih živali – vsak dan, vse leto, v vsakem vremenu. Poznajo vse ceste v državi. Ti z mariborske enote, ki jih tistega jutra ob sedmih spoznam, tik preden odrinejo na pot, pobirajo živali od zadnjih samotnih kotičkov Koroške (vse od zakotij Črne, Koprivne), pa po štajerski regiji tja do hrvaške meje (Haloze).

Jaka Koren

Veterinar patolog, vodja patologije in VHS na mariborski enoti NVI Vasilij Cociancich me dodeli k veterinarskemu higieniku Luku Igrecu Rojku, ki to delo opravlja štiri leta, po izobrazbi je sicer inženir kmetijstva. »Služba je v redu. Nimam problema s tem, to je del kmetijstva,« mi pove, medtem ko se peljeva k prvi stranki. Babica in dedek, sorodniki, prijatelji so imeli kmetijo, vedno jim je pomagal in je vajen kmečkih opravil. »Tega dela ne more opravljati vsak – nekateri zdržijo le en teden, kakšen pa niti en dan; mislijo, da bodo, potem je zanje prehudo. Vonjave in to ... so kar kritični. In prizori ... Saj boste videli, kako je. Ni preprosto. Sploh poletje je naporno, ne zmoremo vsega odpeljati pravočasno, vročina naredi svoje.« Zato se higieniki razveselijo nizkih temperatur. Njihovi tovornjaki niso hladilniki, tako da si ne predstavljam, kako mora šele poleti zaudarjati, vsakokrat ko odpro tovorni prostor in vanj naložijo nov kadaver.

Morda vas v nadaljevanju čaka preveč umazanih podrobnosti, a tudi to je življenje, običajen delovni dan veterinarskega higienika.

Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana