Shutterstock

... ki je napovedala, da bodo državnozborske volitve 22. marca prihodnje leto. Mati božja, a se bomo od zdaj pa do pomladi sploh ukvarjali s čim, kar ima rep in glavo?

V začetku oktobra sem v Delu prebrala kolumno Matevža Grande o učinkoviti človeški neumnosti, pisal je o drobni knjižici, ki jo je napisal italijanski zgodovinar ekonomije Carlo M. Cipolla in jo pred petdesetimi leti poslal kot humorno božično darilo svojim prijateljem. Knjižica je kmalu postala vir ostrih in duhovitih citatov, seveda sem šla takoj brat, kaj v njej piše (v celoti jo najdete na spletu, imamo jo pa tudi v slovenščini pod naslovom Allegro ma non troppo). Gre za osnovne zakone človeške neumnosti in je pametno, da si vsebino vsaj v osnovi zapomnimo. Ker nam bo marsikaj razsvetlila.

Cipolla v prvem zakonu trdi, da kjerkoli smo že, podcenjujemo število neumnih ljudi, ker jih je veliko več, kot bi jih lahko pričakovali. Drugi zakon pravi, da neumnost ni odvisna od izobrazbe in statusa, ampak je demokratično porazdeljena med revne in bogate, čistilce, zdravnike in kakopak tudi politike.

V tretjem zakonu tiči glavni problem: neumnež namreč povzroča škodo drugim, ne da bi imel od tega sam koristi. S tem je povezan četrti zakon: pametni ljudje gledajo na svet z logiko, torej preprosto ne razumejo razdiralne moči neumnih in jo zaradi tega tudi podcenjujejo. V petem zakonu zapiše, da so neumni najnevarnejša skupina ljudi, ker njihovega delovanja ni mogoče predvideti in ker se v ničemer ne omejujejo, ko njihova dejavnost izbruhne.

Nadaljevanje Janinega uvodnika si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana