Nevidna teža vprašanja »Kako si?«
Vprašanje »Kako si?« je pogosto le vljudnost, a včasih nas izčrpa bolj kot pogovor. Zakaj se to zgodi in kaj nam to pove o nas?
Vprašanje »Kako si?« slišimo skoraj vsak dan. Na hodniku, na ulici, v službi ali ob bežnem telefonskem klicu. Gre za vljudnostni pozdrav, ki praviloma ne zahteva poglobljenega odgovora. A prav v tej navidezni nedolžnosti se skriva razlog, da nas lahko včasih izčrpa bolj kot dejanski pogovor.
Večina ljudi nanj odgovori avtomatično. »Še kar.« »Kar gre.« »V redu.« Ne zato, ker bi hoteli kaj prikriti, temveč zato, ker je tak odgovor varen. Ne odpira dodatnih vprašanj, ne zahteva razlage in ne izpostavlja notranjega dogajanja. Gre za socialno naučen refleks, ki nam omogoča, da hitro nadaljujemo dan.
PREBERITE TUDI:
A telo in živčni sistem to vprašanje pogosto zaznata drugače kot zavest. V trenutku, ko ga slišimo, se v nas zgodi kratek notranji pregled. Nekje globoko v sebi se sprašujemo, ali smo res v redu, ali imamo še kaj energije, ali bi sploh znali ubesediti, kako zares smo. In prav ta droben, a ponavljajoč se napor je lahko vir utrujenosti.
Avtomatični odgovori kot oblika zaščite
Odgovori tipa »še kar« ne pomenijo nujno, da je z nami vse v redu. Pogosto pomenijo nekaj vmesnega. Nismo v akutni stiski, a tudi ne v stanju notranje izpolnjenosti. Gre za cono čustvenega povprečja, ki je dovolj znosna, da v njej lahko dolgo ostajamo.
Psihološko gledano je to stanje oblika prilagoditve. Dokler ni preveč hudo, se človek redko ustavi in pogleda vase. Nelagodje se regulira sproti z zaposlenostjo, rutino, distrakcijo ali kratkotrajnimi razbremenitvami. Tako sicer nekako delujemo, a dolgoročno nas to vodi v občutek otopelosti, praznine ali tihe izčrpanosti.
Zakaj nas vprašanje včasih izčrpa
Utrujenost ne izvira iz samega vprašanja, temveč iz razkoraka med tem, kar doživljamo, in tem, kar v tistemu trenutku lahko varno izrazimo. V resnici niti ne gre za klasično utrujenost, temveč za občutek izčrpanosti, ki se nabira, ko smo dlje časa prisotni predvsem navzven, navznoter pa ostajamo preslišani. Ko smo dlje časa navajeni odgovarjati mimo sebe, telo to zazna kot stalno prilagajanje, kot drobno, a ponavljajočo se obliko zanikanja notranjega stanja.
Zato nas včasih izčrpa prav to pričakovanje, da bomo »v redu«. Da bomo funkcionalni, zbrani in stabilni. Brez prostora za nianso, dvom ali utrujenost. Ta notranji pritisk je pogosto neviden, a zelo resničen.
Kaj si lahko iz tega vzamemo
Vprašanje »Kako si?« ni problem samo po sebi. Postane pa veliko bolj pomenljivo, ko ugotovimo, da nanj odgovarjamo avtomatično tudi takrat, ko smo sami s sabo. Niti ne gre za to, da bi si skušali lagati, ampak se preprosto ne ustavimo dovolj dolgo, da bi sploh zaznali, kaj se v nas dogaja.
Ni torej treba, da na to vprašanje vedno odgovorimo iskreno drugim, pomembno pa je, da si nanj vsaj občasno odgovorimo zase. Že kratek notranji stik z resničnim stanjem, brez olepševanja in brez presoje, zmanjšuje napetost, ki se sicer nalaga v telesu kot utrujenost ali občutek praznine.
Ob tem pa se skriva še globlja plast. Veliko ljudi dolgo časa živi v stanju »še kar« ne zato, ker bi si tega želeli, temveč ker so se naučili, da je to dovolj. Dovolj varno, dovolj sprejemljivo, dovolj funkcionalno. A človek ni oblikovan le za preživetje in prilagajanje. Potrebuje tudi občutek smisla, živosti in notranje vključenosti v lastno življenje.
Morda je prav zato vprašanje »Kako si?« včasih naporno. Ne zato, ker bi zahtevalo odgovor, temveč zato, ker nas za hip spomni, da naše bivanje ni mišljeno kot nenehno funkcioniranje, temveč kot nekaj, kar je vredno tudi občutiti.
In če nas to vprašanje včasih izčrpa, morda ne govori o tem, da je z nami kaj narobe, temveč o tem, da je naše življenje vredno več kot avtomatičen odgovor. Morda je takrat njegova naloga celo, da nas spodbudi iz stanja »še kar« proti stanju »odlično«?
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
