Urška Krišelj Grubar

Tokrat me je pot vodila v kraško vasico Repen na italijanski strani. Domačini iz moje vasi Orlek, iz katere se lepo vidi znamenita repenska cerkev, posvečena Blaženi Devici Mariji Vnebovzeti, so mi povedali, da tam živi velika poznavalka običajev na tržaškem Krasu – Vesna Guštin, avtorica štirih knjig, predsednica kulturnega društva, zborovodkinja, velika ljubiteljica tradicije, sicer pa profesorica glasbe v pokoju. Kaj vse ta ženska počne, je skoraj neverjetno. Tisti dan pa so imeli pri hiši še koline in ocvrla je fanclje – sladico, ki ne sme manjkati na praznično obloženi mizi na tržaškem Krasu.

Čeprav Repen vidim z domačega balkona, je treba tja čez mejo v Fernetičih. Izvor vasi Repen najbrž izhaja iz besede repa. Med krajani kroži pripoved, da so se za časa Turkov domačini skrili na tabor in potem Turke obmetavali z vsem mogočim. Ko je pa drugega zmanjkalo, so metali vanje repo.

Repentabor je bila edina od šestih tržaških občin rezana na polovico. Dve vasi sta ostali v Jugoslaviji (danes Sloveniji), Vrhovlje in Dol, tri pa v Italiji: Col, Repen in Fernetiči. Najmanjša od vseh je prav Repen s približno 700 prebivalci. Vsaj 80 odstotkov je Slovencev, a kot pove Vesna, se tudi z italijanskimi sosedi, ki so se sem večinoma preselili v šestdesetih letih iz mesta, zelo dobro razumejo. In to se ji zdi tako lepo. Kot profesorica, ki je skoraj 40 let poučevala glasbo na Slovenski matici v Trstu, si ne bi pred desetletji nikoli mislila, da bodo Italijani tako zaupali slovenskim šolam, da bodo svoje otroke vpisovali vanje. Pa se zdaj dogaja tudi to.

Kaj vse ta ženska ne počne in od kod ji pri njenih letih toliko energije? 

Urška Krišelj Grubar

Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025. V prispevku vas čaka tudi recept za slavne fanclje.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana