Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Pri sebi imam prenosni telefon in lahko se zgodi, da bom moral iti, če bo kakšna intervencija,« me je posvaril Blaž Šeter, pilot helikopterja v letalski policijski enoti na Brniku. Sredi vročinskega vala sem se privlekla vse do Brnika, a zdaj bo pa kar šel? Ko sem zgroženo zavrisnila, kaj bo pa s pogovorom?!, se je samo smejal. Da je dežuren za interventne policijske naloge in če tisti telefon zazvoni, mora iti, je rekel. Iskat pogrešane, reševat zaplezane, preganjat tihotapce ljudi, nadzorovat promet. Sem imela srečo, telefon ni zazvonil. Tisto urico svet ni potreboval reševanja.

Slovenija

Neznana plat gasilstva: zgodba o ljudeh, ki čakajo doma

Sedem helikopterjev in 22 pilotov je v Letalski policijski enoti na Brniku, nedaleč stran ima pa še vojska svoje helikopterje in svoje pilote, tudi oni rešujejo in prevažajo bolne. In je torej dobro že čisto na začetku razčistiti, kdo počne kaj. Naloge policijskih in vojaških helikopterjev se pogosto prekrivajo, se je pokazalo.

»Policijsko in vojaško letalstvo sta del državnega letalstva, pokrivamo različne državne zadeve, predvsem sta to iskanje in reševanje, pri tem se prekrivamo, potem imamo pa v Sloveniji bolj specifično organizirano še reševanje v gorah, to si z vojsko časovno delimo pol pol. Večinoma to pokriva vojska, a v poletni sezoni, ki se začne konec maja in zaključi s septembrom, si približno polovico časa razdelimo glede na razpoložljivost ali dogovor,« pojasni Blaž Šeter.

Živali

Štirinoga policistka Ora: nežna duša, pogumno srce

»Helikoptersko medicinsko nujno pomoč (HNMP), medbolnišnične helikopterske prevoze in prevoze inkubatorjev zdaj opravlja vojska, policija je dejavnost s svojimi helikopterji opravljala od 2007 do 2018, potem smo pa imeli težave z inventarjem, se pravi s helikopterji, težko je bilo zagotavljati vzdrževanje, ker je bila naša flota že tako stara, in je to povsem prevzela vojska. Tako je še zdaj. Tisti helikopterji, ki so bili naročeni pred kakšnim letom, zdaj prihajajo, konec leta 2027 pride prvi in v začetku naslednjega leta še drugi tak helikopter, in bo potem letalska policijska enota spet prevzela to dejavnost.«

V podrobnosti se ne spušča, ampak tule je pojasnilce: vlada je sklenila, da bo služba HNMP ostala državna (in ne koncesionarska) dejavnost. Za prevoznika je določila Letalsko policijsko enoto in podpisala pogodbo za dobavo dveh namenskih helikopterjev.

Šimen Zupančič

Čisto običajen dan v službi

»Primarno je Letalska policijska enota servis redni policiji. S helikopterji pomagamo pri nadzoru prometa, nadzoru državne meje, iskanju storilcev kaznivih dejanj, iskanju pogrešanih … Ena stvar so izvidniške naloge, gledamo, poročamo, usmerjamo, druga pa transportne, prevažamo osebje in tovore. Humanitarne naloge, reševanja, so manjši del naših nalog, se bo pa z novimi helikopterji to verjetno precej razširilo.

Najbolj so mi všeč naloge, ki so zelo dinamične, ponavadi je to iskanje pogrešanih, pa tudi, mogoče se malo morbidno sliši, pri kakšnih res velikih nesrečah se mi najbolj izkažemo. Čeprav je okrog nas veliko gorja, je za nas največje zadovoljstvo, da lahko veliko prispevamo. Žal so to ponavadi tragedije. Pri rednem delu pa mi je všeč iskanje pogrešanih ali reševanje v gorah. Pomagati nekomu v stiski prinese največje zadovoljstvo, čeprav ti tudi nekaj vzame, ko vidiš nekoga, ki je poškodovan, morda celo zelo poškodovan ali pa ne preživi.«

Razdihati

»Zelo sem si zapomnil požare na Krasu – spet tragedija, požari epskih razsežnosti. Res je pustilo vtis, toliko gasilcev je bilo na tleh, pa toliko zrakoplovov, od helikopterjev iz Slovenije in drugih držav do hrvaških letal in tudi iz Bolgarije. Koliko truda je bilo vloženega, da so obvarovali ljudi in obvladali požar, da so ljudi evakuirali in da ni bilo še več škode. Pogasiti ga sami itak nismo mogli, narava je morala spremeniti razmere, ampak mi smo ščitili imetje in ljudi, to je bila dogodivščina, ki jo imam s profesionalnega vidika v lepem spominu, a je bila seveda tragedija.

Pa migrantska kriza, ko so hodili v velikih množicah. Večje skupine je bilo preprosto odkriti, mi smo usklajevali enote na tleh. Kmalu pa je tihotapljenje ljudi postala industrija in smo iskali izvajalce. Zelo premeteno so se skrivali in iskali poti izven običajnih mejnih prehodov. Veliko poti je vodilo čez vodo, tujci iz puščav pa ne znajo plavati in že v najmanjši vodi … Na vrhuncu teh prehajanj sem pol leta imel samo nočno službo, tako da je morala žena reči, zdaj se pa s šefom dogovori, naj te kdaj podnevi planira, da bova lahko normalno živela.«

Žena, neopevana junakinja te zgodbe, njegovo zahtevno službo »kar sprejema,« pravi. »Ko sva začela, sem ji rekel, glej, aviacija je moja prva ljubezen, tako da bo pol pol. Najprej ni razumela, saj ne more. Potem se pa pokaže, koliko časa in energije gre za to. Zdaj je že navajena, podpira, sprejema in je ponosna name. So pa tudi trenutki, ko se je treba pogovoriti, razdelati, razdihati.«

Šimen Zupančič

Kreativci

 Kako pa se počuti takrat, ko nekomu ne more pomagati? »Mi načeloma samo prevažamo, s tem se ubadajo kolegi v kabini, torej zdravnik, reševalec in naš kolega tehnik letalec. Oni to doživljajo najbolj osebno, jaz pa sem imel nekaj primerov, ko je bil udeležen otrok ali pa ko človeka ni bilo mogoče rešiti in je umrl. Tisto te najbolj prizadene. To pride za tabo, zvečer razmišljaš, češ saj več niti ne bi mogel narediti. Pride in tudi mine. Imamo pa možnost psihološke podpore, od razbremenilnih do konkretnih pogovorov ali kakšnih terapij. To zdaj ni več tabu, kakršen je bil včasih, kar je dobro. K sreči so taki dogodki redki, a z leti se nabere …«

Veder je, veliko se smeje. Pripoveduje brez drame, brez trkanja po prsih. In me zadene, ko na vprašanje, ali je reševanje v gorah nevarno tudi za posadko, pove, ja, vsakič. Saj sem poznala odgovor, vem, da je nevarno, ampak ne reče, včasih je tudi nevarno, razumete, temveč pravi: ja, vsakič. Kot da je to najobičajnejša stvar pod soncem. »To je najzahtevnejše okolje, v katerem moramo delati. Prvič zaradi nepredvidljivosti vremena – veter, oblačnost … Veter se vrtinči, to je velika obremenitev za posadko, ki mora helikopter držati pri miru in izvesti reševanje. Druga stvar je teren, ponavadi so to previsne stene, plezalci se pod previsom kam zataknejo in mi zelo težko pridemo zraven. Moramo biti kar kreativni, da takega človeka rešimo. Z rotorji pridemo na meter, meter in pol stran od stene. Dotik s steno je katastrofa, ali pa če je veter in reševalec na vrvi zaniha, ga lahko s precejšnjo silo zabriše v steno. Veliko stvari je, ki se lahko zgodijo. Potem imaš pa lahko še kakšno težavo z motorjem … To je zares najbolj tvegana stvar, ki jo počnemo.«

Šimen Zupančič

In je potem seveda logično vprašanje, ali ga je kdaj strah. »Ni se mi še zgodilo, da bi šel nekaj delat s strahom, so pa stvari, ki pridejo za tabo. Nekaj se je zgodilo in se je sicer dobro končalo, ampak ko sedeš in se umiriš, pride mrzel pot … Če bi pa že vnaprej šel v nekaj s strahom … potem je treba premisliti, ali je to še poklic zate. Smo taki 'pacienti', da za zdaj še gremo. Dobro je to, da sami upravljamo tveganje – v vsaki situaciji imamo možnost reči, da ne gremo naprej.

In ja, to se zgodi – rečemo, da ne moremo opraviti naloge in moramo žal pustiti, da se reševanje opravi peš, ali pa da morajo ljudje preprosto prevedriti, preživeti, dokler se razmere ne izboljšajo. Take situacije se zgodijo od pet- do desetkrat na leto. Pri rednem delu je tega več, ko na Brniku pozimi sploh ne moremo vzleteti zaradi slabe vidljivosti; takrat največkrat odrečemo sodelovanje, ker leta preprosto ne moremo izvesti. Mi moramo videti – videti moramo oviro, videti moramo ponesrečenca, videti moramo, karkoli pač iščemo. Pri vidljivosti manj kot 500 metrov z avtom po cesti še kar gre, s helikopterjem v zraku pa ne, ker se veliko hitreje premika. Teren, daljnovodi in druge žice, vse to je problematično. Zato v takih razmerah ne delamo.«

Novice

Dobri duh Bovca in gora: spoznajte legendo med gorskimi reševalci

Zaplezani v natikačih

In še eno vprašanje, ki se kar samo zrine v ospredje: kako mu je pri srcu, kadar tvega življenje zaradi ljudi, ki jih je treba v gorah reševati zaradi njihove lastne neumnosti, nepoučenosti, nepripravljenosti. »Nisem zelo navdušen nad tem, ampak to je pač naloga, ki jo opravljaš. Najbolj me razjezi, če se hkrati zgodi, da je nekdo res v stiski. Da je nekdo poškodovan, da je treba nekoga rešiti, ti pa takrat rešuješ kakšnega zaplezanega v natikačih ali pa, tudi to se je že zgodilo, v kolesarskih čeveljcih s podkvicami. Ali pa koga, ki je samo preutrujen.

Kadar take rešujemo, se lahko vmes zgodi, da nekdo res potrebuje pomoč. Reševanja, ki je že v teku, praviloma ne prekinjamo. Včasih potrošimo gorivo za tiste prve, potem pa tisti, ki res potrebuje pomoč, toliko dlje čaka, ker moramo po gorivo in šele potem k njemu. Človeka zjezi, kadar se to zgodi. Ampak to je nova realnost, ljudje derejo v hribe, turistična promocija očitno dobro dela in se ljudje kar zaganjajo gor. Morda se bo to popravilo z vzgojo turistov.«

Vedno pogosteje je slišati glasove, da bi morali neprevidneži taka reševanja potem tudi sami plačevati, ampak Blaž nad to rešitvijo ni navdušen. »Mi delamo na podlagi zakona, vsakdo ima pravico biti rešen, ima pravico do pomoči in mi, Letalska policijska enota, to zagotavljamo brezpogojno. Ali bo torej človek zavarovan za reševanje ali ne, z našega vidika ne bo imelo nobenega vpliva. V tujini pa to opravljajo komercialne firme s koncesijami, ki lahko tudi odrečejo pomoč. Pridejo že do utrujenega, zaplezanega človeka, pa ga ne rešijo, ker ni zavarovan. Tega mi nočemo. Pretehtati je treba, kako bi to izpeljali, ampak jaz menim, da je treba bolj delati na vzgoji kot pa na zavarovanjih. Z njimi se financirajo koncesionarske reševalne službe, ampak nikoli ne bodo vsi zavarovani. To je zelo delikatna tema. Dvomim, da bi zavarovanja vse rešila.«

 ZARES nevaren mesec

»Bolj na začetku kariere, ko sem bil še kopilot ali sem letel z manjšimi helikopterji, sem imel v enem mesecu zelo bližnja srečanja. Neko reševanje pri Vršiču, jaz sem bil kopilot, in nas je vetrni vrtinec tik pred pristankom na glavo postavil. Čisto na glavo, jaz sem se že sprijaznil, da mi bodo hodili svečke prižigat, pa nas je potem veter odnesel proti Trenti, ker je kapitan tako spretno pilotiral, da smo celi odleteli naprej. To je bil zelo dramatičen dogodek. Dva, tri tedne pozneje z drugim helikopterjem, takrat sem bil kot vodja, smo na Koroškem pod Peco iskali neko vozilo v povezavi s kaznivim dejanjem in se skoraj zaleteli v tovorno žičnico – meter, dva od žičnice smo bili, zadnji hip sem jo opazil. Dva taka dogodka eden za drugim. Sem v službi rekel, da potrebujem kakšnih štirinajst dni, da to prediham. To sem razumel kot znamenja, da se moram malo pomeniti sam s sabo in razčistiti. Dva grozna dogodka eden za drugim, sicer brez posledic, samo preplah.«

Vse, kar aviacija lahko ponudi

Vem, tole vas že od začetka grize: kako postaneš pilot helikopterja? »Pri Letalski policijski enoti je bilo dolgo tako, da so za pilote jemali diplomante s fakultete za strojništvo, smer letalstvo, in jim podeljevali tudi štipendije. Leta 2002, 2003 sem tudi jaz dobil štipendijo od ministrstva za notranje zadeve. Ko sem zaključil študij, so me takoj zaposlili v Letalski policijski enoti in tukaj začeli usposabljati za pilota helikopterja.«

In ne, fantje ne stojijo v vrsti, da bi se izšolali za pilotiranje helikopterja, mnoge odvrne že misel na pet let dodatnega šolanja, se smeje. Poklicno se bo lahko upokojil, računa, pri sedeminpetdesetih. Nisem ga vprašala, koliko ima še do takrat, sem pa vsekakor hotela vedeti, ali bo potem pogrešal letenje. »Pogrešal ga sicer bom, ampak lahko rečem, da sem v tej službi kar veliko doživel, da ne bom čutil potrebe po poklicnem udejstvovanju, mogoče kvečjemu kdaj za dušo. Se mi pa zdi, da sem tu doživel vse, kar aviacija lahko ponudi. Delamo z vrhunsko opremo, tako v lepih kot skrajno nemogočih pogojih, res marsikaj doživiš v taki enoti, v penziji letiš potem samo za dušo. Oh, pa za to, da voziš prijatelje, da lahko pokažeš, to pa jaz delam, to pa jaz znam.«

revija Jana