Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Takoj zaznam nonšalantno držo volka samotarja. Približa se s počasnimi koraki, krepko stisne roko in se zlekne na stol v kavarni ob Šmartinskem jezeru. S prsti se popraska po bradi, kot bi se spraševal, kaj za vraga počne tukaj. Sem v njem uzrla vsaj drobec Luke Bitenca iz serije Takšno je življenje? Malce pa res, čeravno bi ga zlahka zamenjala tudi za kakšnega gozdarja. To ga zabava in mimogrede navrže, da sta si z Luko v mirnih trenutkih podobna, v nemirnih pa prav nič. »Kadar imam kaj povedati, povem. Če pa ne, sem raje tiho.« No, kmet ali gozdar, zdi se, da se v čevljih igralca še najbolje počuti.

Kako je zajadral v ta svet?

»V bistvu sem na igro padel kar malo po naključju. V osnovni šoli sem najprej treniral plavanje, potem pa sem ga moral opustiti zaradi kroničnega vnetja sinusov in alergije na klor. Naenkrat nisem več vedel, kaj bi sam s sabo.« Takrat ga je mama, kot pravi, »fliknila na finto« z nasvetom, naj gre malo pogledat v dramski krožek. »Iskreno, sploh se mi ni dalo, zdelo se mi je, da je to bolj za punce. A me je prepričala z besedami: pojdi pogledat, če ti ne bo všeč, lahko še vedno nehaš. Pa sem šel.«

In tam se je vse začelo. »Krožek je vodil Boris Zupančič, ravnatelj naše šole. Zelo hitro sva se ujela in vztrajal sem vse do konca osnovne šole.« Sledil je vpis v Šentjakobsko gledališče. »Je bilo kar logično. Že v gimnazijo sem šel z mislijo, da bi šel naprej na akademijo. In potem sem bil tudi sprejet. Rekel bi, da sem se v trenutku navlekel.«

Mateja J. Potočnik

Spontan igralec

Andrej si ne beli preveč glave s pripravo na vstop v lik. Naravno zapluje v vlogo, pa tudi učenje teksta mu ne povzroča težav. »Sem te sreče, da si besedilo zelo hitro zapomnim. Imam malo disleksije, pa očitno deluje še kakšen drug del možganov,« se zakrohota in pojasni, da se tekst večinoma nauči na bralnih vajah, doma pa z njim praktično nima dela. »Zato pa imamo vaje! To je prostor, kjer lahko raziskuješ, preizkušaš in si dovoliš tudi kaj novega. Zdi se mi nesmiselno, da bi si doma vnaprej ustvaril neko točno predstavo, če pa ti lahko soigralec na odru odgovori popolnoma drugače, kot si pričakoval. Pomembno je, da prideš pripravljen, a hkrati odprt in dovzeten za soigralca. Takrat se začne prava igra.« 

Požvižga se na slavo

Igralec, ki ga spremljamo v seriji Takšno je življenje, je član igralskega ansambla SLG Celje. Kot pravi, so mu ljube tako odrske deske kot kamera. »Težko bi rekel, da imam eno raje kot drugo – oboje mi je super. Je pa snemanje zame precej bolj naporno kot gledališke vaje. A v resnici uživam v obojem.« Opaža pa tudi sam razliko v prepoznavnosti. »Televizija pride v vsak dom, gledališče pa ne. Ampak se s tem ne obremenjujem. Vedno sem govoril, da je zame pomembno predvsem, da svoje delo opravim dobro, ker v tem uživam. Za prepoznavnost mi je vseeno – včasih si celo mislim, da je bolje, če je je manj.«

Je pa res, da Luka Bitenc ni ostal neopažen. Nasprotno. Andrej pove, da se s tem, kako bo sprejet njegov skrivnostni lik, ni ukvarjal. »Ničesar nisem pričakoval. Samo imel sem vlogo in to je to. Me pa veseli, da so jo ljudje tako lepo sprejeli. Zaradi sina sem serijo gledal več, kot bi jo sicer – on je moj največji oboževalec,« se nasmehne in razloži, da je zadovoljen s končnim izdelkom. »Ko gledaš lik, kako živi, si včasih rečeš – morda bi lahko tudi sam tako živel …«

Estrada

Ana Hribar ni hotela v ospredje - zdaj jo gleda vsa Slovenija

Vagabund

Že med dogovarjanjem za klepet sem ugotovila, da je Andrej precej leteč človek, razpet med Celjem, Ljubljano in Bledom, kadar snemajo serijo, pa hiti tudi na Jezersko. »Pri meni je nenehno pestro.« Je težko loviti tempo? »Očitno ne,« na kratko skomigne igralec, ki si kar zna vzeti čas zase. »Med korono sem odkril nov hobi – plezanje. Imamo simpatično ekipo, s katero hodimo skupaj. V resnici v ospredju ni samo plezanje, ampak predvsem to, da si v naravi, narediš kakšno neumnost, se pač zdivjaš na zraku.«

Občutek, da je življenje lepo, mu vračajo drobni trenutki. »Recimo hribi. Da grem gor, sedim na vrhu, pijem kavo iz termovke in se mi nikamor ne mudi. Samo uživam v razgledu, poln kisika, energije. To je to!« Mir najde tudi v knjigah. »Čeprav imam obdobja – včasih dolgo ne berem nič, potem pa spet veliko. Nekaj časa so me zanimale kriminalke, ampak tudi to je odvisno od razpoloženja. Včasih me pritegne kaj čisto drugega – Bukowski, Dostojevski … Nazadnje sem bral Vzhodno od raja. Očitno res berem glede na to, kako se počutim.«

Največ miru najde na potovanjih, čeprav tam pogosto stopi v kaos. »Novi ljudje, nove navade, novo okolje … In potem se po enem mesecu, denimo iz Azije, vrnem sicer fizično izčrpan, a notranje popolnoma miren. Če bi bilo po mojem, bi lahko eno leto samo potoval.«

Estrada

Matej Puc: življenje ga je večkrat zavrtelo

Krištof

Ko ga povprašam o sinu, ki ga ima z igralko Vesno Pernarčič, postane njegov glas mehkejši. »Krištof ima neverjetno domišljijo. Vedno znova me preseneti, kaj vse si izmisli in kaj bi rad počel. V resnici pri najinem druženju skoraj ni omejitev – včasih se jaz prilagajam njemu, včasih on meni, ampak vedno najdeva nekaj skupnega. Komaj pa čakam, da bo začel uživati tudi v kakšnih bolj adrenalinskih stvareh. Recimo vlaku smrti,«  se zasmeji Andrej, ki je hvaležen, da imata s sinom dober odnos. »Rekel bi, da sem kar v redu oče.« Pa zna biti tudi strog? »Ah, ne. Glasu nad njim skoraj nikoli nisem dvignil. Res je en tak ‘otrok po naročilu’,« doda.

Veliko mu pomeni tudi, da je imel ob sebi partnerico z izkušnjami. »Vesna je že imela dva sinova, zato me je znala umiriti v trenutkih, ko sem bil sam malo izgubljen.« Oče je sicer postal kar pozno. »Dolgo sploh nisem razmišljal, da bi imel otroka. Potem pa pride trenutek, ko se stvari postavijo drugače. Otrok je odgovornost za vedno, ne nekaj, kar poskusiš in potem pustiš. Moraš se tudi sam malo prilagoditi, včasih narediti kaj, kar ti ni najbolj všeč. Ampak prav v tem se začne spreminjati tudi tvoj način življenja – ker nisi več sam, ampak si tu še za nekoga drugega,« razmišlja Andrej, ki skuša sina vzgajati v iskrenega, dojemljivega in strpnega človeka.

»Imamo pa to srečo, da živimo v ‘balončku’ gledališkega sveta, kjer je odprt in liberalen pogled na svet. Ni mi do tega, da bi mu govoril, kako mora razmišljati ali delovati. Bolj se mi zdi pomembno, da vidi, da je mogoče živeti v spoštovanju do drugih bitij na tem planetu. To mu nekako poskušam predati.«

Mateja J. Potočnik

Kdo sploh sem? 

Andrej ni eden tistih sogovornikov, ki bi na dolgo in široko razlagali o sebi in svojem življenju. Verjetno bi mu bilo čisto prav, če bi samo tiho sedela in strmela proti jezeru. Se vam zdi, da ljudje sploh znamo biti sami s sabo, ga dregnem. »Jah, vprašanje,« skomigne. »Verjetno se je tega treba naučiti. Tudi sam imam s tem še kar težave. Pogosto me priganja  občutek, da moram biti v pogonu. Če tri minute sedim pri miru, me že začne glodati slaba vest. Pa bi se moral naučiti, da je v redu tudi to – da samo sediš in dihaš.«

Tudi tega, kako najti notranje ravnovesje, se še vedno uči, prizna in podeli misel, da je šele v zadnjem obdobju bolj v stiku s seboj. »Od osnovne šole naprej sem vedno brskal po drugih likih. Ukvarjal sem se s kakšnim mrtvim človekom iz leta 1800, z nekim kriminalcem ali pa z ne vem čim še vse. Šele zadnje čase sem začel raziskovati sebe. In v nekem trenutku ugotoviš, da se s sabo pravzaprav nikoli nisi zares ukvarjal. Zdi se mi, da sem zdaj v obdobju, ko se res posvečam sebi.« In kaj je ugotovil? »Ja, tega pa ne bom povedal,« se zakrohota, da smeh zadoni po kavarni.

Estrada

Vesna Slapar: Uroš je moja prva ljubezen, steber iz ozadja

To pisano življenje

Ob koncu najinega srečanja se sproščeno šaliva in modrujeva o vsem mogočem. O življenju, ljudeh, smislu. Po eni strani se zdi družaben, po drugi pa ohranja vtis samotarja. Kakšen tip ljudi ceni? » Direkten. Raje imam, da me kdo pošlje nekam, kakor da to skriva. Tudi z režiserji, ki ne okolišijo, zelo rad delam. Rad imam brutalno iskrene ljudi, ki mi povedo, če sem nekaj zasral, in tega ne govorijo za mojim hrbtom.« Pošteno. Kakšen pa je on – prilagodljiv ali samosvoj? »Znam se prilagoditi, bi pa vseeno rad nekako rinil po poti, ki se meni zdi okej. Zdi se mi namreč, da sem tukaj zato, da bom poskusil kaj dobrega narediti v tem življenju, se mi pa zdi tudi pomembno, da sem zadovoljen s seboj. Če so standardi drugje drugačni, se raje umaknem.«

Kaj pa ga spravi v smeh? Tako zares, od srca. »Ne smejim se na silo. Najbolj me nasmejijo ljudje – spontani trenutki, pogovori. Moj sin me vedno znova spravi v smeh. Ta njegova otroška logika … to je nekaj najlepšega.«

Andrej tiho obsedi. Vprašam, ali je v tem, kar počne v življenju, našel smisel in srečo. Pokima. »Gledališče je moj hobi, ne dojemam ga kot službo. V igri uživam in mislim, da so se mi stvari kar dobro poklopile.« In če ne bi bil igralec? »Vprašanje, kaj bi bil, saj ne znam nič drugega. Ampak saj bi se že česa priučil.« No, lahko bi bil gozdar, se pošalim. »Mogoče, ja, to bi bilo kar v redu!«

revija Jana