Marko Vavpotič

»Zanima me, kako lahko v javnem cestnem prometu avtobuse vozijo vozniki, ki ne znajo osnov slovenskega jezika. Posledično moj sin in še marsikateri otrok zavrača vožnjo z avtobusom. Pa vendar zakon o javni rabi slovenščine pravi, da morajo v javnem prevozu vozniki poznati vsaj osnove slovenskega jezika za sporazumevanje. Te kršitve sem zaznala v podjetju Arriva PE Ptuj. Vozniki, po videzu sodeč bi lahko bili s Filipinov, komunicirajo v angleškem jeziku, kar predstavlja velik problem za komunikacijo med voznikom in potnikom. Prav tako dvomim, da zaradi pomanjkanja voznikov zaposlujejo tujce, temveč je v ozadju drugačna igra z uvozom tuje delovne sile, čeprav imamo dovolj svoje,« se je pridušala bralka.

Biti voznik avtobusa je odgovorno delo

Zato smo za mnenje povprašali poznavalca razmer Damjana Wolfa, predsednika konfederacije sindikatov 90. Pravi, da ima zgodba z vozniki avtobusov pri nas dolgo brado. To je bil nekoč cenjen poklic, ki pa so ga uničili posamezniki. »Slaba plačila – plačani so le takrat, ko vozijo ali čistijo vozilo, kadar so v pripravljenosti, pa ne; nemogoč delovni čas, odgovornost za tehnično ustreznost vozila ... Naredili so vse, da bi vozniki obupali in s tem odprli vrata uvozu tujcev. To je govorica kapitala, javni promet postaja prava zlata jama. Ker se o tem veliko govori, sili ljudi v uporabo, izrivajo osebne avtomobile iz mest in še bi lahko našteval. Najhuje pa je, da izvajalci zlorabljajo svoj monopol, nezadovoljstva med vozniki in potniki pa je vse več,« pravi Wolf.

Marko Vavpotič

Dodaja, da zato zaposleni bežijo v druge službe, nekateri celo za tekoči trak v tovarno, samo da se izognejo tem težavam. Nekoč je bila večina voznikov z Balkana, a so tudi ti obupali. Kot pravi, želijo le, da bi vsak svoje delo opravljal z enakimi pravicami, pa tudi enakimi odgovornostmi.

Dan trajnostnega prometa

Slovenija kolesarska dežela? Številke kažejo čisto drugače

A ko govori denar, se na vsa načela hitro pozabi. Da je javni promet zlata jama, dokazuje podatek, da naj bi prevozniki v osmih letih prejeli za eno milijardo evrov koncesij, zato želijo zdaj varčevati tudi pri voznikih. Uvoz tujcev je jasen: če smo imeli v Sloveniji v letu 2018 299 tujcev voznikov avtobusov, jih je letos že 931. V sedmih letih se je torej število potrojilo.

Filipini na četrtem mestu

Vsega skupaj naj bi imeli 3200 voznikov. Največ tujcev je sicer iz Bosne, sledijo Srbija in Hrvaška, na četrtem mestu pa so Filipini. »Floskula, da morajo uvažati voznike, ker domačih ni dovolj, je samo floskula. V Sloveniji je 13.130 fizičnih oseb z vozniškim izpitom za avtobus, torej imamo skupaj kar 10.000 morebitnih voznikov, ki že živijo tukaj, so integrirani v družbo, imajo urejeno bivanje in podobno. Izvajalci prevozov z uvozom tujcev ustvarjajo pravi socialni 'dumping', s katerim so težave z integracijo, z njimi povezani dodatni stroški in problemi od stanovanj dalje, ti pa izpodrivajo kakovostno delovno silo. Na te težave opozarjamo že dolgo, pa vendar uporabo slovenščine zahteva zakon,« poudarja Wolf.

Marko Vavpotič

Najbolj bode v oči dejstvo, da lahko izvajalci prevozov sami sebi predpisujejo zahteve! Kot pravi Wolf, je na primer v Nemčiji zahtevana stopnja znanja jezika za voznike avtobusov vsaj raven B2. »Vse uradne osebe morajo obvladati slovenščino na ravni B2. Pri nas pa za voznike avtobusov, ki prevažajo potnike, med drugim tudi otroke, zadostuje že osnovna raven A1. Najhuje je, da si te kriterije lahko prevozniki predpisujejo sami. Kdo se torej igra z življenji potnikov?« se sprašuje Wolf.

Po njegovem mnenju večina tujcev ne obvlada niti ravni A1. Kako se bo torej sporazumeval s potniki? Voznik je včasih tudi varnostnik, psiholog, pod pritiski vse bolj nasilnih ali nesramnih potnikov. Navsezadnje so vozniki ogledalo podjetja. »Voznikom moramo vrniti dostojno plačilo, in nenadoma bo veliko zanimanja. Upravičeno pa lahko dvomimo tudi o vozniški sposobnosti uvoženih voznikov. Znak stop še razumejo, potem pa se konča. A žal se voznike, ki opozarjajo na probleme v javnem prevozu, šikanira in spravi iz službe. Država se s tem strinja ter se igra z življenji potnikov,« pravi Wolf.

Za vse naj bi veljala enaka pravila

Na DUJPP pravijo, da mora imeti vsak voznik avtobusa, ki v Sloveniji opravlja javni prevoz potnikov, temeljno poklicno kvalifikacijo (koda 95), ki vključuje teoretični in praktični izpit, ter dodatno usposabljanje pred veččlansko komisijo. Nivo znanja jezika v primeru deficitarnega poklica in vključevanja tujcev na trg delovne sile pa določa ministrstvo za delo. »Pogoj za opravljanje poklica so kvalifikacije, ki so kot merilo enakovredne za vse voznike. Vozniki so ne glede na narodnost enakovredno kvalificirani in usposobljeni. Brez tega poklica ne morejo opravljati. Kontrolorji, ki so zaposleni na DUJPP, so dnevno na terenu. Prav tako so dnevno na terenu kontrolorji, zaposleni pri koncesionarjih, zato navedbe v celoti zavračamo kot neutemeljene,« so povedali.

Črtomir Goznik

Tujci niso nič novega

V podjetju Arriva, na katerega so leteli očitki bralke, pa pravijo, da so »lani z učinkovito strategijo pridobili zadostno število novih, predvsem mlajših voznikov. Trenutno je v podjetju zaposlenih več kot 820 voznikov in voznic avtobusov. Že vrsto let zaposlujemo tudi voznike iz tujine, odločitev pa ni povezana z državljanstvom, temveč izključno s strokovno usposobljenostjo, izpolnjevanjem zakonskih pogojev ter sposobnostjo varnega in odgovornega opravljanja dela. Podrobnosti o državah izvora ne razkrivamo, saj gre za osebne podatke.«

Halo, tukaj bralec

Vožnja z ljubljanskimi avtobusi: pristojni opozarjajo na vse več zastonjkarjev

Poleg tega nove voznike vključujejo v dodatne jezikovne tečaje, za vse voznike pa veljajo enaki standardi. Opravljajo varnostna preverjanja, predvozniško kontrolo, plačilo pa je urejeno izključno s kolektivno pogodbo. »Povprečno plačo voznika smo dvignili nad povprečno plačo v slovenskem gospodarstvu in bistveno nad povprečno plačo v Sloveniji. V Arrivi je stoodstotno plačan tudi čas razpoložljivosti, kar ni nujno pri drugih konkurentih.«

Vozniško dovoljenje še ni dovolj

Na trditev Damjana Wolfa o 10.000 morebitnih voznikih, ki so na voljo, pa pravijo, da imetniki vozniških dovoljenj za avtobuse ne izpolnjujejo nujno tudi pogojev za poklicnega voznika. »Za opravljanje dela so potrebna dodatna usposabljanja, psihofizična pripravljenost, certifikati, delo v izmenah, delo z uporabniki, poznavanje varnostnih postopkov in redna obnova kode 95 za prevoz potnikov. Samo vozniško dovoljenje zato ni merilo za to, da je oseba usposobljena za poklicno opravljanje prevoza potnikov,« dodajajo.

Marko Vavpotič

Na tržnem inšpektoratu so nam odgovorili, da poslovanje v slovenskem jeziku urejata tako zakon o varstvu potrošnikov kot zakon o javni rabi slovenščine. Oba določata, da morajo podjetja s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku. Le če je poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik.

Inšpektorji napak niso našli

»Je pa tržni inšpektorat pri navedenem podjetju izvedel inšpekcijski nadzor po vprašanju rabe slovenskega jezika pri voznikih avtobusov. V postopku je bilo ugotovljeno, da imajo vsi tuji vozniki, ki so pri podjetju zaposleni na podlagi enotnega dovoljenja za bivanje in delo, opravljen tečaj slovenskega jezika za nivo A1, zaradi česar nepravilnosti na podlagi prvega odstavka niso bile ugotovljene,« so pojasnili na inšpektoratu.

Varnostna grožnja

Kitajci lahko na daljavo upravljajo avtobuse v danskem javnem prometu

Vseeno ostaja odprto vprašanje, ali je ta nivo znanja jezika dovolj za nemoten in varen potek prometa, sicer v Nemčiji, ki je mnogokrat zgled tudi Sloveniji, ne bi zahtevali znanja nivoja B2.