Sašo Švigelj

Skoraj vsak večer gledamo v televizijskih dnevnikih katastrofo na naših cestah; ena sama prometna nesreča, pa stoji pol Slovenije. Ubogi ljudje, si rečemo in mirno žvečimo večerjo. Potem sem se sredi prometne žalostinke znašla tudi sama, čeprav se cestam, vsaj poleti, načelno izogibam. Ampak prejšnji teden sem morala z nekega hriba nad Ajdovščino v Maribor, pogreb je bil ob trinajstih, kakšne pol ure prej se spodobi biti tam. Skrbno sem preučila vse možnosti, kako se prebiti do pobreškega pokopališča z javnim prometom, in ugotovila, da je to misija nemogoče. Z avtobusom do Ljubljane, v redu, potem na vlak, ampak železnica te odpelje do Celja z avtobusom. Pol dneva, začenši ob šestih zjutraj, bi potrebovala do tja (in bi skoraj zamudila), pol dneva nazaj. Torej grem z avtom, sem vzdihnila.

Tja je vse teklo še kar normalno. Le na nekem odseku je bil prost samo en vozni pas, na drugem pa je bila »ovira«, kot je pisalo na tistih famoznih tablah nad cesto. Vozili smo se in vozili (po polžje), desni pas je bil prazen, ovire nikjer – le po petih kilometrih smo naleteli na Darsov tovornjaček s tablo in puščico, ki je kazala na oviro. Kosili so travo. Zelo počasi, bi rekla. In zato so zaprli pet kilometrov ceste?

Do Maribora je šlo kljub delu na cesti hitro, me je pa skrbelo, ko sem gledala kilometre in kilometre stoječih tovornjakov na cesti v nasprotno smer, stali so od Vranskega pa do Slovenske Bistrice. Osebni promet se je, kolikor sem videla, malce premikal, a ne prav hitro. Drek. Ko sem se popoldne vračala, mi je telefon sporočal, da so tovornjaki še zmeraj tam, pa tudi sicer gre vse zelo počasi. In še en udarec (je rekel telefon) – med Vrhniko in Logatcem je cesta zaprta. Priporoča se regionalna cesta.

Do Celja sem se torej pripeljala po stari cesti, tam pa zavila na avtocesto. Do Ljubljane je šlo vse gladko. Gledala sem napise na tablah čez cesto, sitnarili so z varnostno razdaljo ali pa je bila napisana le dovoljena hitrost, le na enem je sramežljivo pisalo, da je del primorske ceste zaprt. Ker je bila večina gostega prometa namenjenega prav tja, se mi je zdelo, da bi moralo na vseh tablah pisati, kaj se dogaja in kaj naj vozniki naredijo. V Ljubljani sem zavila skozi center (zastoj na avtocesti je segal do Ljubljane) in se počasi prebila do Brezovice. Tam pa se je začel glavni del drame – vsakih pet minut smo se namreč premaknili za dolžino vozila. Pa kaj se dogaja, smo nedvomno preklinjali v vseh avtomobilih. Če promet ustavljajo semaforji, bi se vsekakor morali premikati hitreje. Pogledala sem na telefon, avtocesta je bila zdaj sicer odprta, ampak zastoj je bil še. Tako sem si predstavljala. Privlekli smo se do Vrhnike, prometna obvestila pa so še zmeraj priporočala, naj ostanemo na regionalki. Mimogrede, od Vrhnike do Logatca je promet izmenično enosmeren, je pisalo … Kristus.

Na Vrhniki je zavil vlačilec proti avtocesti, drugi pa so ubogljivo rinili naprej, sumila sem, da bodo večinoma na stari cesti tudi prespali. Prešinilo me je, da imajo profesionalni šoferji svoje vire informacij in da tovornjak pred menoj ve več kot drugi. Zapeljala sem za njim in se znašla na avtocesti, v največjem možnem tovrstnem kaosu, kar sem jih kdaj doživela. Tovornjaki so popolnoma podivjali, v hrib nad Vrhniko so vozili po dveh zunanjih pasovih, osebne avtomobile pa so zrinili na pas za počasna vozila. Na eni od tistih famoznih tabel je pisalo »ovira na cesti«, zraven pa klicaj in puščica, da je ovira na prehitevalnem pasu. Tovornjaki so začeli riniti na vozni pas, tisti za njimi pa so bili zadovoljni s prehitevalnim, in ker je nekaterim zmanjkovalo prostora, so dvajsettonske pošasti začele napadati nas v osebnih avtih na počasnem pasu. Na tisto oviro smo potem res naleteli čez nekaj kilometrov, bila pa je na skrajni desni in ne na levi strani. Predpostavljam, da so bili v Darsovem informacijskem centru na počitniškem delu kakšni osnovnošolci.

Od Maribora do Vipave sem se vozila skoraj pet ur, ne da bi na regionalki ali avtocesti opazila enega samega policista. Kaj se je zgodilo? Pijan avtomobilist je zadel motor, voznika in njegovo dekle so peljali v bolnišnico. Ni se torej prevrnila cisterna, ni bilo velikega čiščenja, le motor so umaknili, morda kaj pometli in poklicali rešilca. Povzročitelj nesreče je itak pobegnil, tako da z njim in njegovim avtom ni bilo problemov. Zakaj je bila avtocesta štiri ure zaprta?

Imela sem eno samo željo – da bi nekje med nami, v tisti razbeljeni pločevini, sedela direktor Darsa in notranji minister. Me zanima, kaj bi potem rekla – da so vsi zavajajoči napisi na tablah, vsa dela na kilometrih po nepotrebnem zaprtih cest in vsa odsotnost prometne policije pač normalno stanje v vročem turističnem poletju?

revija Jana