Mateja J. Potočnik

Govorila je jasno in jezno, čeprav njen glas ni bil več tako  močan, kot sem ga bila vajena. Razložila mi je, zakaj je v bolnišnici in ne doma, kjer bi samoevtanazijo lažje izpeljala.  Dva dni pozneje se je poslovila, medtem pa smo lahko na Facebooku in v medijih spremljali njen obupni krik: »Prosim, pomagajte mi umreti!« Upajmo, da so ga slišali tudi tisti, ki imajo polna usta etike in morale in so zbrali dovolj podpisov, da na referendumu spodbijejo že sprejeti zakon o pomoči pri samomoru neozdravljivo bolnih.

Čeprav mnogi zgodbo že poznate, jo moram zapisati, saj njenim sledilcem in prijateljem nekateri pomembni delčki manjkajo. Najprej – Vesna Prijatelj, doktorica znanosti in odlična poznavalka zdravstva, ni hotela umreti, ampak živeti. Pred dvanajstimi leti je zbolela za rakom, ki se je potem ugnezdil na hrbtenico, posegi niso bili mogoči in prognoza je bila najslabša. Vesna je po vsem svetu iskala terapije, ki bi ji ne le podaljšale življenje, temveč tudi omogočile, da bi živela kolikor toliko normalno. Zelo je bila zadovoljna z obravnavo na Onkološkem inštitutu, je pa seveda razumela, do kod seže uradna medicina.

Njeni sledilci in prijatelji smo na Facebooku lahko spremljali, kako se bori za življenje, kako učinkujejo pripravki in terapije, ki jih je preizkušala. A hkrati smo vedeli, da noben njen dan ne mine brez hudih bolečin. Ker pa je kljub temu ob podpori svojega moža živela prijetno in zanimivo, ukvarjala se je z likovno umetnostjo in predvsem oboževala morje, kjer se je še do nedavnega potapljala, čeprav je komaj hodila, je imelo njeno življenje smisel. Drugače povedano, dopovedovala nam je, da dokler ji bolečina dopušča, da ima stike s prijatelji in počne stvari, ki jo izpolnjujejo, bo trpela, ko pa bo ostala samo bolečina, hoče dostojanstveno oditi. In to se je zgodilo prejšnji teden.

Mateja Jordovic Potocnik

Samoevtanazija

Dr. Vesna Prijatelj je bila dejavna članica Srebrne niti in podpornica zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja neozdravljivo bolnih. S svojimi nastopi in navsezadnje tudi s svojim primerom (umiram!) je tudi najbolj gorečim nasprotnikom asistiranega samomora izbijala orožje iz rok. Noben zdravnik v resnici ne ve, kako zelo trpi bolnik, telesno in duševno; mnogo več vedo medicinske sestre (kar je Vesna po osnovnem poklicu bila), svojci in prostovoljci, ki spremljajo na smrt bolne. Ko sva se pred dvema letoma pogovarjali, mi je rekla, da bi strašno rada doživela uresničevanje omenjenega zakona, ker bi potem lahko umrla v naročju svojega moža. Ker pa je predobro poznala našo dolino šentflorjansko, mi je rekla, da ima osebni načrt, kako bo končala svoje trpljenje, ko pride čas – moža, ki ne bo slutil, kaj namerava, bo poslala po opravkih, medtem pa bo vzela nekaj, kar jo bo hitro spravilo na oni svet. Smeje mi je razlagala, da imajo zdravniki in drugi, ki kaj vedo o farmaciji, pripravljena sredstva za samomor, če bi bilo njihovo ali trpljenje njihovih bližnjih pred smrtjo prehudo.

Ne boš nam ušla! 

Njeni sledilci so se na družbenih omrežjih spraševali, zakaj je sploh šla v bolnišnico, če se je hotela umakniti s tega sveta. Naj bo jasno – tja ni šla umret, ampak na preiskave, kako bi bilo mogoče rešiti njeno preluknjano črevesje, da bi še nekaj časa delovalo. In tja je prišla, niso je pripeljali na vozičku. Po preiskavah je nameravala domov, a so ji svetovali, naj tam prespi, dokler pregledi ne bodo končani. Naslednji dan je bila hroma od prsi navzdol. Noben pregled ni kriv, mi je rekla, metastaze so pritisnile na živce – in konec je. Le čemu bi ji krpali črevesje, če pa se ne more več premikati in je od njenega življenja ostala samo še bolečina? Pa je segla v predal po morfij in ga spila. Dobili so jo (dvakrat je poskušala) in jo poslali na zaprti oddelek psihiatrije, moža pa niso obvestili. So jo pa tam obiskali policisti, ker je poseganje po lastnem življenju kaznivo, če še niste vedeli (oziroma iščejo tistega, ki ti je pri tem pomagal). Samomorilca na psihiatriji očitno obravnavajo, kot da je nor, druge razlage medicinska doktrina očitno ne pozna, sva potem modrovala z možem, ki je bil zgrožen, ko jo je končno našel. Nadlegovali so jo pacienti, ki imajo zares hude duševne težave (na zaprtem oddelku!), osebje pa očitno ni pogledalo v dokumente, da je Vesna na paliativi in da potrebuje protibolečinska zdravila. Možu so dovolili 15-minutni obisk, in ko je v grozi odhajal, zdravil še zmeraj ni bilo.

Seveda je zahteval vpogled v medicinsko dokumentacijo, a so odklonili, čeprav ga je Vesna pooblastila za to. Prejšnji četrtek je dokumente zahteval z odvetnikom. Hotel je odgovor, zakaj so jo oživljali, čeprav je v podpisanih dokumentih, kjer je označila, česa vsega ne dovoli, da počnejo z njo, prepovedala tudi reanimacijo. Dobil je odgovor, da je to za zdravnike samo priporočilo, ne pa tudi obveza. A tako?!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana