Profimedia

Sredini televizijski filmi tedna pritegnejo, saj so običajno skrbno izbrani, daleč od običajnih klišejev, in nas vsaj za trenutek prisilijo k razmisleku. Takšen je bil tudi film Stari hrast, tako se imenuje propadajoči pub v angleškem mestecu, kjer se nič ne dogaja, dokler ne pridejo sirski begunci, ki jih namestijo po okoliških bivališčih. Seveda se prebivalstvo takoj razdeli na dobre, ki vsaj niso proti, če že ne morejo pomagati, in slabe, ki grenijo življenje ne samo beguncem, temveč tudi tistim, ki jim stojijo ob strani. Kako je že napisal Tolstoj v uvodnih stavkih romana Ana Karenina? Nekaj takšnega: vse srečne družine so si podobne, vse nesrečne so nesrečne na drugačen način. Tudi v Starem hrastu so si srčno dobri ljudje podobni, jeznoriti nesramneži pa so zelo različni – in tudi v običajnem življenju je tako. Včasih res komaj doumeš, kako brezmejna je človeška zloba.

Tisto sredo so mediji na široko poročali o flotilji 40 ladij, ki s humanitarno pomočjo pluje proti Gazi, na njih je bilo nekaj znanih in pomembnih ljudi, ki so s svojo dragoceno kožo ščitili humanitarce. Vsi smo vedeli, da jih bodo Izraelci zajeli, in res so to storili že naslednji dan v mednarodnih vodah, kar je seveda nezakonito, a kaj jim mar, ko pa jih slovenski zet brezmejno ščiti in lahko počnejo, kar hočejo. Ker, mimogrede, tudi on počne, kar hoče, kar je menda opravičljivo, ker naj bi bil poosebljena razumnost, humanost in plemenitost. In kar samega sebe predlaga za Nobelovo nagrado, pri tem mu pomagajo tudi slovenski desničarji. Izraelci so zajetje flotilje razglasili za humanitarno dejanje, saj genocidni Palestinci niso dobili nepotrebne pomoči (dajte no, siti so in nihče jih ne napada, tarča je samo Hamas, kar pa so itak vsi Palestinci že takoj po rojstvu – pa do konca). A to še ni vse, ujetnike z ladij so poslali nazaj v Evropo, in to (poudarjeno) z letali, ne peš, kot bi se najbrž spodobilo po izraelski doktrini. In medtem ko čakamo, da se bo začel Trumpov mirovni načrt uresničevati, Izraelci brez prestanka gazijo po Gazi ter uničujejo vse živo, pa tudi neživo – za čas, ko bo nastopil mir in v enklavi ne bo nikogar in ničesar več. In si bodo lahko mirno naredili letovišče s pomočjo Trumpovih gradbenih podjetij. Ko ne bo več predsednik, bo še zmeraj podjetnik. Če seveda ne bo spremenil ameriške ustave in si podaljšal mandata – kot je to storil Putin, ki ima zagotovljen mandat do leta 2036; možno je, da ga bodo odnesli iz Kremlja naravnost v mavzolej, od koder bo najbrž treba prej odstraniti Lenina, lahko pa, da bodo tja vrnili Stalina, ki se na rusko sceno vrača z dolgimi koraki. Samega sebe je imenoval hazjajin, kar po rusko pomeni »gospodar«. Kar nekaj takšnih gospodarjev imamo trenutno v svetu, ki čedalje bolj spominjajo na Hitlerja, in če bodo res ustavili kakšno vojno, ki so jo sami povzročili, bodo kandidirali za Nobelovo nagrado za mir. Obešenjaško? Seveda, seveda. Ne morem si pomagati.

Prejšnjo sredo se je zgodilo še nekaj – predsednica Nataša Pirc Musar je odlikovala rojaka Toma Potokarja, kirurga, ki je v zadnjih 35 letih reševal življenja na vojnih območjih v več kot 30 državah, nazadnje v Gazi, spotoma je tudi izobraževal tamkajšnje zdravnike (v tej Jani lahko preberete obširen prispevek o njem). Človek se seveda vpraša, od kod se jemljejo ljudje, kot je Tom, ki bi s plastično kirurgijo lahko zaslužil bogastvo, moč, da tudi za ceno svojega življenja pomagajo drugim? Od kod ljudem pogum, da se upirajo in javno protestirajo, čeprav tvegajo zaporne kazni, pa tudi smrt? Da zbirajo pomoč, skrivajo begunce in nastopajo v javnosti, čeprav izpostavljajo sebe in svoje? Od kod protestnikom proti vojnam v državah, kjer niso v nevarnosti, volja in moč za izražanje podpore številnim, ki trpijo po svetu, ne le v Gazi? Ko pa bi medtem lahko nabijali nogomet, brskali po računalnikih ali v pubu Stari hrast nakladali, kako jebeno je življenje in kdo je za to kriv? Odgovorov je nedvomno veliko, najpomembneje je, da smo v svojem bistvu ostali ljudje, ki mislijo in čutijo ter hočejo nastopati v svojem filmu tedna s humano vsebino in srečnim koncem. 

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana