Osebni arhiv

Letos je minilo okroglih 30 let od genocida v Srebrenici, v katerem so srbske enote pobile najmanj 8.371 bošnjaških civilistov, povečini moških, starcev in dečkov. Smrt je bila namenjena tudi tedaj 17-letnemu Nedžadu Avdiću, ko je otopel od groze, premočen od blata, urina, krvi in znoja stopil pred krvnike. 

V dokaz nezlomljivosti človeškega duha se je vrnil v Srebrenico in si med srbskimi sosedi ustvaril dom na zemlji, ki se je napila njegove krvi. Zemlji, iz katere korenine morilskega zla še niso docela izruvane. Zgodovina se ponavlja – danes v Gazi, nekoč nemara spet v Bosni. Tega ne more dopustiti. Kot zaščitena priča je šel v Haag in pričal zoper klavce; pričal bo do sodnega dne, tudi prek knjige, ki je te dni izšla še v slovenščini.

Slovenija

Slavoj Žižek: "Če bo vojna, ne bo časa za razmislek"

Kdaj ob koncu Jugoslavije ste spoznali, da se odnosi v vaši skupnosti spreminjajo in da se v Bosni pripravlja nekaj strašnega?

Moje otroštvo je bilo precej srečno; kot vsak otrok sem užival, sanjal, navijal sem za jugoslovanske športne klube. Poročil še nisem spremljal in niti sanjalo se mi ni, kaj se pripravlja. Živel sem v mešanem naselju, hodil sem v mešan razred. Vse do pomladi 1992 smo Bošnjaki in Srbi na tem območju živeli v slogi. Tistega leta pa se je naenkrat vse spremenilo in tudi v šoli se je začela čutiti napetost.

Profimedia

In potem je vojna izbruhnila z vso silo.

Moja vas v občini Vlasenica, nekje dvajset kilometrov od Srebrenice, je bila uničena že praktično na začetku. Srbi so vzpostavili taborišče, pobijali so vsevprek, posiljevali ženske, mojega očeta so mučili, več mojih sošolcev iz osnovne šole so ubili ... In tako sem spomladi leta 1993 z družino prebegnil v Srebrenico, ki so jo Združeni narodi razglasili za zaščiteno območje. Tako smo nekaj časa živeli z modrimi čeladami, vojaki ZN, v begunskem taborišču Slapovići na zaščitenem območju; živeli smo v pomanjkanju in stalnem strahu. Kljub temu smo upali, da smo na varnem, ker nas varujejo modre čelade – pa se je pokazala naša usodna zabloda, ko so enklavo ob začetku ofenzive julija 1995 kratko malo prepustili srbskim silam.

Ste takrat skušali pobegniti na varno?

Že, a ko bi le vedeli, kje je varno. Nekaj dni smo se skrivali v gozdu, nakar smo morali sprejeti težko odločitev in razbiti družino; mati in tri sestre so se napotile do baze ZN v Potočarih, jaz, moj stric in oče pa smo se priključili tisočim drugih moških, starcev in fantov, ki so se namenili proti Tuzli, na bosansko ozemlje – bilo nas je med dvanajst in petnajst tisoč. V kaosu, ki je nastal med srbskim granatiranjem, sem se tedaj ločil od stricain očeta; slednjega nikoli več nisem videl živega. V koloni, ki je bila dolga več kilometrov, sem korakal na sever. Hodili smo drug za drugim, da ne bi zašli na minsko polje.

Novice

Pismo Judom, kjer koli že ste

Kako je bilo, ko ste padli v srbsko ujetništvo?

To je bilo po dveh dneh; takrat so nam srbski vojaki in policisti presekali pot in zajeli celotno kolono. Obljubili so nam, da bodo z nami ravnali v skladu z Ženevsko konvencijo, a kakor hitro smo vsi prišli iz gozda, so nas začeli trpinčiti in streljati po posameznikih. Toda še vedno si nihče med nami ni zmogel zamisliti, da bi se lahko namenili pobiti prav vse. Naložili so nas na tovornjake in odvedli nazaj v vas Bratunac pri Srebrenici, naslednji dan pa so nas kot živino, brez vode in hrane, v nevzdržni vročini pod ceradami – nekateri so od stiske pili lastni urin – prepeljali do neke šole.

Na morišče?

Tako je. To je bilo v srbski vasi Petkovci. Mene so zaprli v zadnjo učilnico v prvem nadstropju; v množici sojetnikov sem spoznal tudi svojega strica. Kakor hitro je padel mrak, so začeli s pokolom; razločno smo slišali povelja krvnikov, strele in krike umirajočih. Ko je nekdo prosil za vodo, so začeli skozi okno vsevprek streljati po nas; nekega soseda so zadeli v vrat, neustavljivo je krvavel, vendar mu ni mogel nihče pomagati.

Kaj vam je tedaj rojilo po glavi? Ste vedeli, da vas čaka smrt?

Ne. Posamezniki so nas nagovarjali, da bi vsi skupaj navalili skozi okna ali vrata, vendar še vedno nismo mogli verjeti, da bodo Srbi res vse pobili. Na neki točki je prišel neki vojak in nam tvezil, da prihaja Rdeči križ in da nas bodo predali humanitarcem. Ker sem bil ves blaten in premočen od urina, mi je nekdo dal bolj čisto majico, da me, najstnika, ne bo sram, ko bo prišel Rdeči križ …

In ko so mi rekli, da je čas, sem stopil naprej – med vojake z orožjem, pripravljenim na strel. Ukazali so nam, naj se slečemo do pasu. Ko so mi zvezali roke na hrbtu, sem se zavedel, da je to konec; nisem mogel gledati, samo sklonil sem glavo, ko so nas odgnali na plano. Po hodnikih so ležala trupla in raztrgana oblačila; nogavic se mi je oprijemalo nekaj lepljivega, vendar nisem hotel gledati, kaj je.

Osebni arhiv

Vendar vam ni bilo usojeno, da bi umrli v Petkovcih. V svoji knjigi pišete, da ste morali spet na tovornjak.

Peljali so nas na drugo morišče, ob jezeru pri vasi Đulići, ker so že tedaj zakrivali sledi svojega početja. Ko smo se bližali lokaciji, smo že od daleč zaslišali strele. Odprli so tovornjak in nas začeli spuščati ven v skupinah po pet; vsaki skupini so sledili rafali. Enemu izmed sojetnikov se je uspelo rešiti vezi, skočil je s tovornjaka, a so ga takoj pokosile krogle. Spomnim se, kako bedno sem se počutil, ker umiram tako strašansko žejen. Najhujša pa mi je bila misel, da moja mati ne bo nikoli izvedela, kjer sem končal. Končno sem moral ven in ukazali so mi, naj se postavim v vrsto; vse naokoli so ležala trupla. In potem so začeli streljati.

Po kakšnem čudežu ste torej preživeli?

Sam ne vem. Spomnim se le, da sem naenkrat ležal na trebuhu, drhtel sem po vsem telesu, čutil sem bolečino na desni strani prsi in želodca, v desni roki; po zraku so žvižgale krogle, smrdelo je po smodniku. Čakal sem na poslednji strel, ki pa ga ni bilo. Že so pripravljali naslednjo vrsto; ko so streljali nanje, so me zadeli še v stopalo.

Uporabljali so orožje večjega kalibra, mogoče mitraljeze, ki so ljudi cefrali na kosce; povsod so kričali in stokali ranjenci. V nekem trenutku se je ob moje lice postavil vojaški škorenj; napel sem se v pričakovanju milostne krogle – pa je v glavo ustrelil človeka ob meni, ki je glasno narekal. Kmalu je stokanje povsem potihnilo, slišali so se le posmehljivi komentarji vojakov v slogu: »Glej tega, takšen je kot zajec sredi zelja.« Takrat sem videl nekaj, česar nikoli ne bom sposoben razumeti: ljudi, ki uživajo v najhujšem trpljenju drugih ljudi.

Tujina

Dr. Tom Potokar, kirurg: Svetu govori o moriji, ki jo imenuje genocid

Kaj je to absolutno zlo, ki človeka pripravi do takšnih dejanj? Zakaj so po vašem mnenju četniki počeli takšne strahote – in celo uživali, kot pravite?

Odgovor na to vprašanje se skriva v vsakem izmed nas. Vsi smo ljudje in v vsakem človeku sta dobro in zlo – tudi v meni, tudi v vas. Verjetno so to zlo prebudili meseci načrtne dehumanizacije Bošnjakov in propaganda, da so v Srebrenici muslimanski teroristi, ki bodo poklali vse Srbe, je slednje pognala v stanje nekakšne kolektivne histerije. Šele tako se je oblikoval velikanski morilski stroj ter z mitraljezi, tovornjaki in bagri sistematično izvedel genocid. Pri čemer je tudi znotraj tega stroja sem in tja poblisnila človečnost; med vojaki so bili tudi takšni, ki so žejnim ljudem ponudili vodo in ki so dali vedeti, da jim je mučno sodelovati v moriji.

Bili ste torej prerešetani kot cedilo in tesno zvezani, zelo ste krvaveli, sredi sovražnega ozemlja … Kako ste se rešili od tam?

Ko so končno poskakali v tovornjake in se odpeljali, sem zaslišal, da mi nekdo šepetaje nekaj prigovarja; počasi sem obrnil glavo na drugo stran in zagledal še enega preživelega. Zvalil sem se do njega in čez čas mu je uspelo, da mi je z zobmi odstranil vezi, jaz pa njemu del njegovih. Preko trupel sva se splazila v goščavo in se skrila v nekem betonskem kanalu, tik preden se je tisti tovornjak vrnil. Z ostrim kamnom sem mu do konca prerezal vezi na rokah, on pa si je raztrgal spodnjo majico – hvala bogu so mu jo pustili – in mi za silo obvezal rane.

Slovenija

Slovenka, ki rešuje zdrobljena telesa otrok iz Gaze

Ampak svoboda je bila še zelo daleč. V knjigi pišete, da niste nikoli prej ne pozneje trpeli huje kot v dneh, ki so sledili.

To so bili res strašni dnevi. Spala sva po pokopališčih, po zapuščenih hišah, v gozdu, ves čas sva bila na preži pred sovražnimi enotami, rane so me žgale. Moj sopotnik je hodil pred menoj in s palico udarjal ob tla, da ne bi stopila na mino, jaz pa sem se praktično po vseh štirih vlekel za njim, do krvi razpraskan od trnja in kamenja. Dostikrat me je moral nositi; prosil sem ga, naj me pusti in se reši, on pa mi je prigovarjal, naj zdržim.

Nekoč sva se skozi visoko travo plazila dobesedno skozi srbske bojne linije, tako blizu vojakov, ki so kopali jarke, da bi se jih lahko dotaknil. Nekako nama je uspelo, da sva se prebila na bosansko stran; ko so naju ljudje zagledali, umazana in krvava, so v grozi pobegnili. Od napora sem padel v nezavest.  Ko sem se ovedel, so se nad menoj sklanjali moji rojaki, jokali so in mi ponujali vodo. Tedaj mi je postalo jasno, da sem preživel.

MK

Kaj pa je bilo z vašim očetom in stricem?

Končala sta v množičnih grobiščih. Ubili so tudi materina brata in njihove sinove. Moje sestre in mati pa so preživele. Dolgo jim nisem povedal, kaj vse sem prestal. Vsi skupaj smo bili povsem na tleh, zbegani, obubožani, žalostni, jezni …

Vendar smo preživeli po zaslugi matere, ki se je žrtvovala za nas. Podpirala nas je, ostala je močna, garala kot žival, obenem pa ves čas nosila v sebi neizrekljivo žalost. Deset let pozneje nam je povedala, da so našli očetove posmrtne ostanke – šele tedaj sem se lahko prvič zjokal za njim. Marsikomu ni bila dana ta milost; za približno tisoč žrtev se še danes ne ve, kam so Srbi odvrgli njihova trupla.

Nekaj let po genocidu ste kot priča pred mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu ponovno podoživeli svojo izkušnjo. Kako je prišlo do tega?

Preiskovalci bosanskega sodišča so stopili v stik z menoj že neposredno po prihodu na bosansko ozemlje, mesec ali dva za njimi so prišli preiskovalci iz Haaga in  z menoj opravili več pogovorov. Na neki točki so me skozi barikade odpeljali na srbsko ozemlje, nazaj v tisto šolo v Petkovcih. Že kmalu za tem, leta 1998, so aretirali in obtožili prvega srbskega poveljnika, Radislava Krstića.

Kako pomembno je bilo za vas pričanje v Haagu?

Zame in za druge priče je bil haaški tribunal edina priložnost, da svetu izpovemo svoje zgodbe, in edino upanje, da bo pravici zadoščeno. Opravil sem svojo moralno dolžnost, čeprav je bilo zelo travmatično. Po svoje pa je bilo tudi osvobajajoče, kajti tam sem prvič spregovoril o rečeh, o katerih nisem govoril niti svoji družini.

Ko so me naslednjič klicali, sem se spet odzval, vedno znova; pričal sem na sojenjih Slobodanu Miloševiću, Zdravku Tolimiru, pričal sem skoraj proti vsem in vsi so bili obsojeni. Če tega ne bi storil, če bi se vse priče potegnile nazaj, bi ti ljudje do konca svojega življenja hodili po svetu z dvignjeno glavo. Zato bi spet pričal, če bi me pozvali – in spet in spet. Za vse tiste, ki so za vekomaj ostali v množičnih grobiščih okoli Srebrenice.

Politika

Pričevanja zdravnikov o brutalnosti vojne

Kaj je danes z vašim rešiteljem, s katerim sta se prebila na svobodo? Predstavljam si, da sta povezana za vse življenje.

Tudi on je pričal v nekaterih procesih v Haagu. Izselil se je iz Bosne in tudi mene je nagovarjal, naj mu sledim. Čeprav mu nisem, se še vedno redno slišiva, vsake toliko časa pa se tudi srečava; veliko se pogovarjava o teh stvareh. Večno mu bom hvaležen, saj vem, da sem preživel izključno po njegovi zaslugi; če ne bi bil tako pogumen, iznajdljiv in vztrajen, me danes ne bi bilo.

Starejši je od mene, tedaj je imel 35 let, torej je bil na vrhuncu moči, jaz pa sem bil prestrašen, težko ranjen fantič. Želel bi si, da bi tudi on na neki način izpovedal svojo zgodbo v celoti in tako našel svoj mir. Vendar se mi zdi, da ga je nekako strah soočenja s to grozo.

Vi pa ste to zmogli. Kakšne posledice so vam pustile travme, ki ste jih preživeli, in kako z njimi živite danes?

Med prvim sojenjem mi je bila na voljo psihološka podpora. Haaško sodišče je nato še več let plačevalo psihiatra, in ta mi je izredno pomagal. Od njega sem se naučil, da bom moral s tem živeti; dotlej sem verjel, da bom lahko preprosto pozabil, izbrisal. Vendar ne gre tako preprosto. Še dandanes se pogosto ves preznojen zbujam iz mor, v katerih me preganjajo vojaki in policisti z orožjem v rokah. Da sem nekako psihološko okreval in se obnovil, sta zaslužna dva ključna dejavnika: moj aktivizem in vrnitev v Srebrenico.

To se mi zdi najbolj neverjetno od vsega. Da zmorete s svojo družino spet živeti na območju, kjer ste pretrpeli tolikšno grozo.

Prvi se je vrnil eden izmed mojih prijateljev. Pozval me je, naj za nekaj mesecev pridem k njemu. In sem ostal. To je bilo že leta 2007; do tedaj nisem želel niti slišati za Srebrenico. Prvo leto je bilo zelo težko, kot Bošnjak na srbskem območju sem bil ves čas diskriminiran. Tedaj so še potekale četniške proslave in po Srebrenici so znova paradirali ljudje v uniformah, mene pa je oblival leden znoj …

Tisto prvo leto sem se zlomil in se za nekaj časa preselil nazaj v Tuzlo. Vendar sem se vrnil in spoznal dekle, ki je prav tako preživela pokol; postala je moja žena in danes imava družino. Zdaj živim tukaj že 18 let, vse tri moje hčere so rojene tukaj, v isti bolnišnici kot jaz. Ne vem, ali bom ob vseh pritiskih ostal tukaj do konca življenja, a tudi če bom moral oditi, bom vedno ponosen, da se mi je uspelo vrniti. To je zemlja, v kateri so pokopane kosti mojega očeta, ta prst, ta voda, ti gozdovi so mi v krvi. Če se ne bi vrnil, ne bi bil zares živ.

Kako vaši srbski sokrajani danes gledajo na genocid iz leta 1995?

Boli me, ko se danes ljudje pretvarjajo, da se ni zgodilo nič takšnega. Bolijo me leta laži in zanikanja strašne resnice s strani ljudi, ki so gledali tovornjake, polne zvezanih Bošnjakov, slišali so strele, vohali so smrad razpadajočih trupel. Zanikanje – to je zame zločin po zločinu.

Poveljnik Drinskega korpusa Krstić se je lani javno pokesal in opravičil. Vam to lahko karkoli pomeni? Bi lahko kadarkoli odpustili?

Ne vem. Kako jim odpustiti, ko pa so nas pobijali kot zajce v zelju, kot se je izrazil tisti srbski vojak? Kako jim odpustiti, ko pa nihče ni uradno prosil odpuščanja? Še moja mati in moja sestra se o tem ne strinjata z menoj – kako bi se potem šele lahko poenotili na ravni države? Na koncu je odpuščanje stvar vsakega posameznika. Na drugi strani pa je nacionalizem spet zelo močan; za marsikaterega prebivalca Srebrenice, tudi za mlade, ki jih tedaj še sploh ni bilo, so krvniki iz leta 1995 junaki.

Jaz pa sem prepričan, da je v tej državi prostor za vsakogar – kot je bil v mojem otroštvu. Edina pot je skupna pot, a po tej poti lahko gremo samo, ko se bomo soočili z resnico. Kar je izziv za srbsko prebivalstvo; oni so tisti, ki morajo sprejeti zgodovinsko in moralno odgovornost, oni so tisti, ki se morajo učiti iz te lekcije. Sistem je povzročil zlo, sistem zanika to zlo in sistem zavrača tiste, ki se ne pustimo utišati. Proti temu sistemu se borim.

Takšen sistem ni stvar preteklosti. Po Srebrenici smo ga videli v Ruandi, še vedno ga lahko gledamo v Gazi. Se človeštvo lahko dvigne nad največje zlo, lahko mednarodna skupnost kadarkoli postane zadosti močna in enotna, da se genocid ne bo več zgodil?

Vsakdo se mora najprej spoprijeti z zlom v sebi. Nato pa moramo preganjati zlo v naši družini, v naših potomcih, v naših šolah, institucijah, podjetjih … Sam ne morem več gledati poročil o Palestini, ker so preveč strašna; poslušam svetovne voditelje, ko govorijo o tem, vendar mi njihova sporočila ne vlivajo upanja. Dokler bomo tolerirali takšne ljudi, se jim uklanjali in izvrševali njihovo voljo, se človeški vrsti ne piše dobro.

revija Jana