Samouničenje z rdeče preproge: padec Mela Gibsona
Iz tega, kar je leta počel Mel Gibson, bi lahko nastal priročnik Kako sabotirati svojo kariero in se ustreliti v koleno (večkrat zaporedoma). Kaj je storil? Le česa ni …
Ohhh, se spomnite, kako lep je bil? Lep, da so se kamni za njim obračali, resno. In zdelo se je, da se sploh ne stara. Vsi okoli njega so se, Mel Gibson pa ne. Še tisti redki znaki, ki jih je na njem pustilo minevanje časa, so ga kvečjemu polepšali. Možat, karizmatičen in lep, kaj bi si lahko še želel? Morda več takta in odprtosti. In potem, kar naenkrat, čez noč, tako rekoč, se je postaral. Več gub, manj las. Svoj rojstni dan 3. januarja letos je dočakal kot človek, ki kaže več kot svojih sedemdeset let. Malo se zdi, da Mel živi svojo lastno različico romana Slika Doriana Graya.
V romanu Oscarja Wilda je Dorian lep moški, ki počne zelo grde stvari, a se mu grehi na zunanjosti nič ne poznajo, zato pa postaja vse grši njegov portret, ki ga ima skritega na podstrešju. Med razvlečeno serijo pijanskih izpadov, izbuhov antisemitizma, homofobije in seksizma je Mel ostajal lep in priljubljen … dokler ni bil več ne eno ne drugo. Iz tega, kar je leta počel Mel Columcille Gerard Gibson, bi lahko nastal priročnik Kako sabotirati svojo kariero in se ustreliti v koleno (večkrat zaporedoma).
Hollywood ga je nehal imeti rad. Gledalci tudi. Zadnje čase je pri srcu samo še Donaldu Trumpu.
Samo še Donald ga ima rad
Pretežno liberalni Hollywood, zgrožen nad njegovimi nazadnjaškimi izpadi, je Gibsonu že pred več kot desetletjem kolektivno obrnil hrbet. Leta 2016 je odnos filmske industrije do Gibsona v intervjuju lepo povzel scenarist Shane Black, avtor Smrtonosnega orožja – medklic, že dolgo se govori, da se pripravlja peti del, a ga kar noče biti –, ki je rekel: »Mislim, da je v filmski industriji na črni listi. Se mi zdi, da ljudje nočejo več delati z njim.« Morda ni imel povsem prav, ker je bil Gibsonov film Greben rešenih nedolgo zatem nominiran za šest oskarjev (dobil je dva v tehničnih kategorijah, Gibsonu pa ga za režijo in film niso dali) in se mu torej vsaj filmska akademija ni popolnoma odrekla. Je pa res, da slavni soigralci ne stojijo več v vrsti pred njegovimi vrati. Gibson ni nehal snemati, le obisk njegovih filmov je zelo upadel. Časi, ko je njegovo ime pritegnilo ljudi v kino, so očitno minili. Gledalci volijo z denarnico, pravijo. In so očitno izvolili ne priti v kino in ne gledati.
Po drugi strani pa se Gibsonu nikoli ni zdelo, da bi se moral komur koli za kar koli opravičevati, in si kritik, tako se je vsaj zdelo, nikoli ni jemal k srcu. Naj gredo k vragu, je rekel. Samo da je uporabil precej krepkejše izraze. Konec je bilo vlog romantičnih junakov, primeren je bil kvečjemu za vlogo Božička. In ga je tudi igral, leta 2020 v filmu Kako se znebiti Božička, ampak seveda je bil njegov Božiček zelo poseben – ciničen, tečen, vsega sit, na robu bankrota. In potem je moral bežati še pred poklicnim morilcem, ki ga je nadenj poslalo razočarano razvajeno dete. Ni lahko biti Božiček. Ni lahko biti Mel Gibson.
Samo Donald Trump mu je še ostal zvest in je Mela (ki ga je leta 2024 podprl v volilni kampanji), Jona Voighta in Sylvestra Stallona, tri zadrte hollywoodske konservativce, januarja 2025 razglasil za svoje »posebne odposlance v Hollywoodu«. Ju-hej! Marca lani so se širile govorice, da naj bi Gibson postal kandidat za guvernerja Kalifornije, pa je zelo odločno povedal, da ga politika ne zanima.
Kaj je torej storil Gibson, da je šel od sto do nič v nekaj letih? Le česa ni …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
