Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zvoki lajne so jo uročili že v otroštvu: najprej skozi pravljični svet Žogice Marogice, nato pa v nepozabnem plesu Janeza in Mete v filmu Cvetje v jeseni. Danes ta čarovnija zaživi vsakič, ko zavrti ročico svoje lajne. Njeni zvoki jo ponesejo v drug svet, v spomin na romantične čase, ki jih ni več. Napolnijo jo z energijo in ji polepšajo vsak dan. Velja za eno redkih lajnark v Sloveniji, ki pogosto nastopa v svoji malomeščanski opravi in z glasbo obuja duh preteklosti.

Slovenija

Ko les spregovori: Vlado Nunčič in njegova starodavna glasbila

Njena želja po tem romantičnem instrumentu je z leti rasla, dokler ni pred šestimi leti srečala človeka, ki je z izpolnjeno željo končno pobožal njeno dušo. Restavratorju in izdelovalcu starih glasbil Ivanu Miliču, s katerim sta se naključno srečala v Sežani, je povedala, da je povsem očarana nad lajnami in kako zelo si želi imeti svojo. Verjetno je opazil neizmerni žar v njenih očeh in po enem letu se ji je želja izpolnila – izdelal ji je malo belo lajno s šestnajstimi piščalmi.

##PAIDBREAK##

»Ko sem jo pripeljala domov, v Postojni skorajda ni bilo srečnejšega človeka,« se smehlja ob spominu na tisti dan. Prijetno je bilo gledati odraslega človeka, ki ne more skriti otroškega navdušenja nad instrumentom, ki danes bogati njeno življenje in ogreje tudi srca vseh, ki jo poslušajo. »Poiskala sem še gospo, da mi jo je romantično poslikala, zraven pa še kanglico za kovance za srečo in skrinjico za zvitke, in moja lajnarska kariera se je začela!« A se ni končalo pri eni lajni! Njene želje po igranju večjega glasbenega repertoarja so namreč kmalu presegle zmogljivost male lajne.

Še dve lajni v zbirki

Ko je iskala spretnega izdelovalca zvitkov, bobenčkov s pesmimi, ki jih je precej težko izdelati tako, da bi v vsej veličini zazvenele na njeni mali lajni, jo je pot peljala na Nizozemsko. Gospod, ki je zaljubljen v ta stara ljudska glasbila in ji danes izdela vse zvitke za njene lajne, je pa tudi izdelovalec Höeflerjevih lajn, ji je pomagal priti do druge, velike modre koncertne lajne z dvainštiridesetimi piščalmi, vsaj enkrat težje od prejšnje. Potem je bila končno mirna, ampak le do prejšnjega septembra, ko se je udeležila največjega in najstarejšega festivala mehanske glasbe v Franciji, kjer je lajna sveti gral med instrumenti.

»Spoznala sem, da imajo lajne lahko namesto piščali jezičke in potem zvenijo kot harmonika, te so me pa do konca očarale,« se smeji. Obrnila je ves splet, da bi prišla do podobne. Ena v Franciji se ji je za las izmuznila, nato pa se ji je sreča nasmehnila v nemški orglarski hiši Raffin. Lajno so dobili le dan pred tem, samo še restavrirati jo morajo, so ji dejali – in posel so sklenili v desetih sekundah. Njeni zbirki se je pridružila pred komaj mesecem dni in njen zvok je res pravo presenečenje.

Robert Balen

Prepovedana zaradi prikritega beračenja

Majda, ki je sicer glasbeno izobražena – v nižji glasbeni šoli se je učila flavte – z velikim žarom raziskuje vse, kar je mogoče najti in prebrati o lajnah. »Velja za najstarejše mehansko ljudsko glasbilo na evropskih tleh. Pojavljale so se že v 6. in 7. stoletju, današnjo obliko pa so dobile nekje v 18. in 19. stoletju, ki veljata za zlato dobo lajn. Po prvi svetovni vojni so začele izginjati in bile do leta 1991 praktično prepovedane zaradi prikritega beračenja. Uporaba lajne je namreč zelo vpeta v zgodovino. Naši avstro-ogrski vojaki, slovenski kranjski Janezi, so kot nadomestek za svojo invalidnost od cesarice Marije Terezije za nekakšno pokojnino dobili lajne in dovolilnice, da so lahko lajnali po ulicah ter si na ta način služili kruh, zato so imeli zraven sebe kanglice.

»Danes imajo te simbolni pomen – ljudje vržejo kakšen novčič za srečo ali kot zahvalo, ker si jim pričaral prijetne občutke, spomine, nostalgijo. Pogosto pa so jih imeli tudi krošnjarji, ki so potovali iz kraja v kraj, da so jim s svojim glasnim zvokom pomagale zbirati ljudi. Čeprav prepovedane, so jih tudi v Sloveniji kar nekaj ohranili. Lajnarji uspešno nadaljujejo svoje poslanstvo, pogosto se srečujemo, če ne drugje, na Prešernovem semnju v Kranju. Veličastno je, ko zvok lajn napolni središče mesta. Eden najbolj znanih lajnarjev pri nas je Rastko Tepina s svojo lajnarsko skupino, ki mi je veliko pomagal.«

Robert Balen

Ne igra samo ene pesmi

Čeprav je romantično poslikana skrinjica videti kot zapleten mehanizem, je nanjo preprosto igrati. Pa vendar nas je zanimalo, kako igra. »Tale zabojček je v svoji notranjosti prav skrivnosten in narejen z ogromno znanja. Za filigransko izdelavo je odgovornih precej različnih rokodelcev. Osnova je meh, in ko ga z ročico poganjamo, dodajamo ritem skladbi, obenem pa meh pošilja skozi perforirane trakove z luknjicami – notami zrak na piščali, ki ustvarjajo zvok. Notri je še mehanizem za pričvrstitev bobenčka ali zvitka, in ko zavrtim ročico, se zgodi čarovnija zvoka.« Zven pesmi z njenih lajn s klarinetom obogati njen brat, s katerim pogosto nastopata na kulturnih dogodkih. Ker lajne ni preprosto spremljati, napiše aranžmaje in potem vadita, da se ujemata.

Če ste tako kot jaz, menili, da je na lajno mogoče igrati eno samo pesem, ste se ušteli. Majdin repertoar obsega vsaj 150 ljudskih, ponarodelih ali klasičnih pesmi. »Lahko izdelajo tudi moderno glasbo, ampak ker sem romantik po duši, prisegam na romantične starejše melodije.« V zbirki so pesmi, ki jih za lajno nihče nima, recimo tudi njena najljubša Cvetje v jeseni. Pesmi so na tridesetmetrskih zvitkih, kar je enako osmim ali devetim minutam glasbe, nanje pa gre seveda več pesmi. »Dostikrat se pošalim, da igram na metre. Zvitke lahko menjamo kot plošče. Zato lahko rečemo, da je bil lajnar, ki je igral več melodij, v srednjem veku kot današnji didžej,« se smeji. »Glasbilo lahko igra vsakdo, zahteva pa pravi ritem in nekatere druge veščine. Znati moraš pritegniti pozornost, nagovoriti ljudi z nasmehom, očesnim stikom, pozdravom, da jih navdušiš.«

Robert Balen

Nastopanje je prišlo spontano

 Majda je že od nekdaj rada obkrožena z ljudmi, nastopanje z lajno se je zgodilo spontano. Najprej je v decembrskem prazničnem času igrala pred eno od pekarn in lepo so jo sprejeli. Nadaljevalo se je na odprtju likovne galerije, sledil je nastop v središču Postojne, potem pa se je začelo odpirati. Obiskuje mednarodne festivale. Zelo se že veseli projekta Popotovanje z lajno v Prešernove čase, ki ga sofinancira Javni zavod turizem Ljubljana, v okviru katerega bosta z bratom osemkrat igrala v Stari Ljubljani ter obujala glasbeno in etnološko tradicijo lajnarjev 19. stoletja. Gospa pa ne pritegne pozornosti le z glasbilom, temveč tudi s kostumom.

»Raje ne igram, kot da nisem oblečena v oblačila, ki pritičejo lajni in času, iz katerega izvira,« je odločna. Tako kot glasbila je skrbno izbrala tudi oblikovalce svojih kostumov. Dvoje kompletov oblačil ji je sešila Mojca Ivančič z Unca. Odlično je razumela njene želje, ji izvrstno svetovala in skupaj sta ustvarili oblačila, v katerih se odlično počuti.

Prvi kostum je barvno in slogovno usklajen z belo lajno z roza cvetlicami, slamnik ji je izdelala Ana Cajhen iz Domžal, drugi komplet pa je v modrih barvah kot njena druga lajna, s klobukom klobučarstva Rudolf iz Ljubljane. Tudi čevlje so ji izdelali v romantičnem slogu. Zraven pa nosi nakit iz slovenske čipke in tako širi glas o slovenski kulturni dediščini. Pogosto nastopa z bratom, včasih se ji z igranjem na staro slovensko glasbilo oprekelj pridruži tudi mož, ki ji tudi sicer pomaga in jo podpira na njeni poti.   

Robert Balen

»Lajno sem si sprva želela zase, za svojo dušo, nisem si mislila, da bom šla med ljudi, kar zgodilo se je,« pravi. »Spremenila je moje življenje. Kadar oblečem svoj lajnarski kostum in zalajnam, se preselim v drug, čisto moj svet, v katerem se ne pustim motiti, in uživam. Čutim, da to navdušenje prenesem tudi na ljudi, ki me poslušajo.«

revija Jana