revija Jana

Berem. Janša bo zaradi smrti občana v Novem mestu v Ljubljani organiziral shod. Da bodo volivci vedeli, kako ogorčen je, ker ta vlada ni rešila romskega vprašanja. Res ga ni. A tudi vlade, ki jim je on predsedoval, ga niso. Najbolje bo, da si z Golobom podata roke in skupaj protestirata. Pa še župane naj povabita. Tudi ti dlje od kazanja na državo niso prišli. Vsi so gledali stran. In verjeli, da bodo relativno zajetna socialna nadomestila, ki za štiri otroke navržejo več, kot bi zelo spodobna plača, Rome spametovala. Niso jih. Gradili so, kjer se jim je zdelo, praznili njive, če so bile blizu, se na črno priklopili na elektriko, vodo ... Res je, ne vsi. So izjeme. Končajo šole, se zaposlijo in se, praviloma, odselijo. In niso problem.

Dom

Manj zaslonov, več ustvarjalnosti – čas je za ročna dela!

Ampak saj niso samo Romi tisti, ki znajo in izkoristijo priložnosti. Prepričanje, da samo bedaki igrajo po pravilih, je v Sloveniji vse bolj prevladujoče. Z naskokom se povečuje število tistih bolniških odsotnosti, ki se začnejo s petkom in končajo v torek zjutraj. Samo pokličeš zdravnika in podaljšan konec tedna je tvoj. Menda se to dogaja zato, ker ljudem v službi ni fino. Ne bom modrovala. Kaj pa jaz vem. Jaz sem imela svoje delo rada. O ja, zgodilo se je, da mi tisto, kar me je kak dan čakalo, ni dišalo. A v mojih časih je bila služba služba. Bolniška pa, ko je šlo zelo zares. Ko sta bila sinova majhna, so vskočili dedki in babice. Za kihanje in kašljanje pa se ni ostajalo doma. Kri ni voda. Očitno. Opažam, da tudi najini ta mladi, četudi le »na pol živi«, hodijo v službo. Pri sebi nisem, pri njih pa vidim, da to ni v redu. Kakšen simptom ostane predolgo skrit. Držim pesti, da so trdoživi. Tudi zato, ker jaz jasno in glasno povem, da je tale penzionistična čisto v redu. Če si jih oddelal 40, gre. Otrokom ni treba skrbeti zate. Znucana kolena, ulkus ali dva še niso konec sveta. Zdaj ko slišim, da tudi zoper demenco prihajajo tablete, sem pa sploh pomirjena. Po drugi strani pa – saj pozaba včasih niti ni najhujše, kar te lahko doleti.

Nekaj let je tega, kar sem prvič slišala za umetno inteligenco. Danes pa nadomešča marsikaj. Piše proste spise, seminarske, eseje, podpisuje projekte, diplomske naloge ... Ker danes menda le še redki igrajo po pravilih. Starejši mladcev ne dohajajo. In počasi dvigujejo roke. Jaz pa mislim, če je izdelek dober, uporaben, boljši od tistega, ki bi ga zmogel bodoči univ. dipl. oec. ali univ. dipl. nov. – da ne bo zamere –, pa naj bo. Če ne človek, naj presodi UI sama. Pametnejši od mene naj razložijo, ali lahko in zakaj ne.

Politika

Ni mi vseeno: ne mine dan ...

Je pa res, da še tako pametna UI nekaterih reči nikoli ne bo zmogla. Recimo narediti unikatnega lesenega stola, ki ga mora za zaključni izpit izdelati bodoči mizar. Tudi umazanih piskrov UI še dolgo ne bo znala zložiti v pomivalni stroj in iz njega. Mnogi poklici bodo še dolgo nenadomestljivi. Čeprav danes znajo pametne naprave posesati hišo, cunje oprati in sušiti takrat, ko je elektrika cenejša, travo okoli hiše samodejno kositi tako temeljito, da na njej ne regrat ne rožica nikoli več ne bosta zacvetela. A vse to deluje, dokler deluje. Ko se pokvari, pridejo na vrsto spretne roke in pametni ljudje. Ti, ki znajo najti napako, popraviti, pokriti streho, obrezati drevje, položiti tlakovce … Rok in znanja mojstrov UI še dogo ne bo nadomestila. Vemo vsi, ki smo v zadnjem času potrebovali mojstra. Iskali smo ga z lučjo pri belem dnevu, plačali pa s »suhim zlatom«!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana