Dr. Uroš Lipušček: Živimo v prelomnem trenutku mednarodnih odnosov
»Osrediniti bi se morali na to, kar nam je skupnega, ne na to, kar nas ločuje. Brez tega se ne bomo premaknili z mrtve točke,« pravi dr. Uroš Lipušček.
Dr. Uroš Lipušček, eden najbolj prepoznavnih političnih komentatorjev zadnjih desetletij, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija, ki je dobršen del svojega življenja preživel v ZDA, na Kosovem in Kitajskem, ni prav optimističen glede smeri, v katero gresta Evropa in svet. A še je čas, da se ustavimo in naredimo prostor razumu in miru, pravi.
Kaj je zaznamovalo leto, ki je za nami? Kje je svet v tem trenutku?
To je bilo še eno leto, ki bi mu stari Rimljani rekli annus horribilis – težko leto, ki so ga zaznamovale številne vojne. Očitno je prekletstvo današnjega časa, naše civilizacije, da se ne znamo izkopati iz vojn. Gre za hudo krizo morale. To se je najbolj potrdilo z genocidom v Gazi, kjer Evropska unija, ki se razglaša za nosilca demokracije in človekovih pravic, žal ni storila skoraj nič za zaustavitev genocida oziroma ga je, kot na primer Nemčija s podporo izraelskim skrajnim sionistom in pošiljkami orožja Izraelu, celo podpirala. Še hujši je primer Združenih držav Amerike, saj brez njihove izrecne vojaške, politične in materialne podpore genocid ne bi bil mogoč. To je velik madež na vesti človeštva in predvsem na vesti vodilnih svetovnih politikov.
Druga kriza, ki je že tretje leto zaznamovala Evropo, je vojna v Ukrajini. V tem primeru gre za poskus svetovne prerazdelitve vplivnih območij med velikimi silami. Eno takšnih je Bližnji vzhod s strateško pomembno nafto, pri Ukrajini pa gre za to, da je Rusija največja država na svetu, ki ima največ naravnih bogastev.
Neposreden vzrok za vojno oziroma ruski napad na Ukrajino sta bila sicer širitev Nata na območje nekdanje Sovjetske zveze in hudo kršenje pravic rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini. Posreden vzrok pa je dejstvo, da Ukrajina razpolaga s pomembnimi strateškimi surovinami, ki jih zahodne države nimajo; to velja na primer za redke kovine. Brez njih ne bodo mogle napredovati. To, kar se dogaja v Ukrajini, je zato tudi poskus razbiti Rusijo na več majhnih držav in si prilastiti njena naravna bogastva. S tem bi Zahod obdržal svoj svetovni gospodarski monopol.
Mislim sicer, da je to račun brez krčmarja, kar kaže dejstvo, da so ob koncu druge svetovne vojne ZDA ustvarjale približno polovico svetovnega bruto proizvoda, danes ga ustvarjajo nekaj več kot 20 %, sledi Kitajska s približno 19 %, in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo Kitajska skupaj z državami tako imenovanega svetovnega juga prehitela razviti svet tudi v tehnološkem pogledu. Tisti, ki bo nadzoroval visoke tehnologije, bo vladal svetu.
Na eni strani imamo zahodne države, predvsem ZDA, ki sprožajo številne vojne po svetu, na drugi pa so države svetovnega juga, ki hitro napredujejo in zahtevajo večjo besedo pri odločanju o prihodnjem svetovnem razvoju. Živimo res v prelomnem trenutku mednarodnih odnosov. Take spremembe se dogajajo približno na vsakih 80 do 100 let. Kot kažejo zgodovinske izkušnje, je to povprečna pričakovana življenjska doba posameznih imperijev. Vprašanje je, ali bo prišlo do mirnega prehoda v nov svet ali pa bomo priče vojni, ki se lahko konča tudi z uporabo jedrskega orožja.
Ali ta prehod vidite kot neizogiben? Bo Zahod izgubil svoj monopol svetovnega vladarja?
Zahod je v imenu petih, šestih evropskih kolonialnih držav svetu vladal od kolonialnih osvajanj. Krištof Kolumb se je na prvo potovanje odpravil leta 1492, do danes je torej več kot 500 let. Po drugi svetovni vojni so ZDA postale svetovni hegemon; gospodarski, politični in tehnološki razvoj je bil od takrat popolnoma v rokah ZDA in njenih tesnih zaveznic, med katerimi je bila doslej tudi Evropa. Danes se postavlja vprašanje, koliko časa bo Zahod še prevladoval – ali pa bo globalna dekolonizacija pripeljala do zatona Evrope in sploh Zahoda, o čemer je nemški zgodovinar Spengler govoril že pred stotimi leti.
Države svetovnega juga so gospodarsko vse manj odvisne, tehnološko se hitro razvijajo, imajo pa tudi veliko strateško prednost – velik prirast prebivalstva, medtem ko Evropa in praktično ves Zahod zaradi velikega padca rodnosti postajata vse starejša. Kot je rekel bivši papež, Evropa je postala starka. Če ni ljudi, če ni otrok, ni prihodnosti; zavlada stagnacija. Evropa se poleg tega spoprijema tudi z velikim pomanjkanjem naravnih virov in energij. Vse to ima hude posledice.
Današnji politiki so brez strategije, ne vedo, kaj storiti. Na žalost je evropska civilizacija v postopnem zatonu. Nisem popoln pesimist, vendar si pred tem ne smemo zatiskati oči. Iz te strateške strukturne zagate se lahko rešimo samo s sodelovanjem s preostalim svetom v skupno dobro, ne pa s pripravami na vojno, denimo z Rusijo, kar se plete v glavah nekaterih najvišjih evropskih politikov.
Kakšen bi bil svet, ki bi mu vladala Kitajska, morda v navezi z Rusijo? Bi bila prva žrtev demokracija?
Brez dvoma bo svet v prihodnosti bistveno drugačen, kot je danes. Tudi demokracija ni statičen pojav. Ima veliko pojavnih oblik in v različnih delih sveta obstaja v različnih oblikah. Britanski državnik Churchill je dejal, da je demokracija najboljša med slabimi možnostmi. Demokracija se je na primer izrodila tudi na Zahodu – postala je plen različnih lobijev in kapitalskih elit, kot denimo v ZDA. Elite so vse bolj odtujene in se z ljudmi v glavnem ukvarjajo le še pred vsakokratnimi volitvami.
Idealnega demokratičnega modela ni, nam je pa morda najbližji švicarski model neposredne demokracije, po katerem bi se morali ravnati tudi pri nas. Države svetovnega juga uveljavljajo svoje modele demokracije. Kitajska se na primer zgleduje po singapurskem modelu, ki je zelo učinkovit, vendar tudi zelo avtoritaren. Kitajska ima 5000-letno tradicijo in sebi lasten razvoj. Ne moremo je mi učiti, kaj je zanjo prav. Smo daleč od idealne demokracije in menim, da ima kitajski model posebnosti, ki jih ni mogoče preprosto zavreči.
Obstaja bistvena filozofska razlika med vzhodnim in zahodnim pojmovanjem človekovih pravic in demokracije. Na Zahodu dajemo prednost individualnim človekovim pravicam, tudi individualnemu bogastvu. Vzhod pa daje prednost kolektivnim pravicam, torej skupnosti. Kitajska je izredno velika država in z atensko demokracijo tam ne bi prišli nikamor. Nas je samo dva milijona, pa se že težko dogovarjamo. Kako doseči soglasje v državi z več kot 1,4 milijarde ljudi, je seveda posebno vprašanje. Brez dvoma je kitajski politični model bolj avtoritaren kot zahodni modeli, vendar tudi naši niso idealni.
Kje demokracija še posebej šepa?
Po zadnji pandemiji in stopnjevanju vojne v Ukrajini oziroma ob vse večji verjetnosti, da bo Rusija v tem spopadu zmagala, se je zlasti v Evropi začela močno zmanjševati svoboda javnega izražanja. Pod krinko boja proti (ruskim) dezinformacijam se je v medijih začela uveljavljati celo cenzura. V EU se danes soočamo z valom cenzure oziroma diktature na področju medijev, kakršne ni bilo od druge svetovne vojne do danes.
Vodilni mediji so podvrženi strogi neformalni cenzuri in Evropska unija spada med najbolj cenzurirana območja na svetu. Osrednji uradni mediji objavljajo predvsem mnenja, skladna z uradno politiko, drugačni pogledi pa so utišani. Proti temu nismo imuni niti v Sloveniji. Sam imam do vojne v Ukrajini drugačen, mirovniški pogled, ki ni skladen z uradnim stališčem. V vodilnih medijih zato ne dobim več možnosti povedati, da te vojne ne bo mogoče dobiti z več orožja in denarja, za kar se zavzema Golobova vlada, temveč s pogajanji, ki jih evropski politiki vztrajno zavračajo.
Vašemu uredništvu se zahvaljujem za možnost, da bralke in bralce opozorim tudi na alternativne poglede. Da ljudje iščejo drugačne poglede, dokazuje tudi dejstvo, da si moje prispevke na Facebooku mesečno ogleda oziroma prebere med pol milijona in milijon ljudi, kar je približno polovica prebivalcev naše države.
Obstaja nevarnost, da bo vse bolj avtoritarna Evropska komisija v imenu boja proti dezinformacijam in t. i. demokratični odpornosti poskušala cenzurirati tudi internetne medije. EU postaja vse bolj avtoritarna združba. Če bo predsednici komisije skupaj z nemškim kanclerjem Merzem in še nekaterimi militarističnimi zanesenjaki uspelo odpraviti načelo soglasja pri sprejemanju pomembnih sklepov ter uveljaviti večinsko odločanje, majhne države v EU ne bodo imele več nobene besede. Absurdno je, da ameriški predsednik Trump, ki vsekakor ni utelešenje demokracije, svari pred uvajanjem avtoritarizma na področju medijev v Evropski uniji.
Kako je to videti v praksi?
Na zadnji seji Sveta EU, ki ga sestavljajo predvsem zunanji ministri držav članic, so – tudi s soglasjem uradne Slovenije – uvedli sankcije proti 17 »neposlušnim« državljanom EU, kot so prepoved potovanj, ukinitev bančnih računov itd. Skupno je na tem seznamu že 59 državljanov EU. Obtoženi so širjenja proruske propagande.
Med njimi je tudi upokojeni polkovnik Jacques Baud, švicarski državljan, nekdanji vodja švicarske strateške obveščevalne službe, član vodstva mirovnih sil OZN, analitik Natovih obveščevalnih služb v Bruslju in avtor številnih strokovnih del. Kriv je zato, ker opozarja na dvolično ravnanje evropskih politikov v vojni v Ukrajini in ker se njegove analize bistveno razlikujejo od uradnih stališč EU. Obtožujejo ga teorij zarote, med drugim trditve, da je Ukrajina sama izzvala določene vojaške napade, da bi se pridružila Natu – kar je javno omenil tudi nekdanji vodja kabineta ukrajinskega predsednika.
Na seznam obtoženih ga je uvrstila Kaja Kallas, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki spada med najizrazitejše jastrebe med evropskimi politiki. Najhuje pri celotnem postopku je dejstvo, da zoper sankcije ni mogoč ugovor. Ne izreka jih sodišče na podlagi dokazane krivde, nimajo časovne omejitve, temveč gre za politične sodbe. Tako kot v nekdanjem Otomanskem imperiju tudi v EU velja pravilo »kadija tuži, kadija sudi«. Dejstvo, da si je birokracija Unije prilastila pristojnosti sodne oblasti, je sprto z osnovami demokracije. Žalostno je, da pri razgrajevanju demokracije in vzpostavljanju totalitarnega modela upravljanja sodelujejo tudi slovenski politiki, v tem primeru zunanja ministrica.
V zadnjih letih volivci nagrajujejo ekstremne politike, kot so Putin, Trump, Orbán ipd. Vsaj v evropskem prostoru bi bili takšni nastopi, prepričanja in poteze še razmeroma nedavno nesprejemljivi in nespodobni. S čim danes prepričajo ljudi?
Težava je v tem, da demokratični sistemi očitno ne delujejo tako, kot bi morali. Dopuščajo namreč malverzacije in popolno prevlado denarja oziroma kapitala. Zmaga tisti, ki ima največ denarja in je sposoben plačati vse dražje predvolilne kampanje, ki so danes veliko več kot le predvolilni plakati in srečanja z volivci. V ZDA na primer praktično noben senator ni izvoljen brez izrazite finančne podpore judovskega lobija. Vlada kapital, govorjenje o demokraciji pa je zgolj prozaično, priročno retorično orodje, ki nima resničnega vpliva na vodenje države ali družbe.
Predstavniška demokracija zahodnega tipa postaja žal vse bolj omejena. V Franciji predsednik Macron na primer ne vlada več s pomočjo parlamenta, temveč z dekreti. Francoska ustava to žal dopušča. Poglejte ZDA: Trump sploh ne spoštuje več ne mednarodnega prava ne ameriške ustave in vlada v bistvu kot monarh, diktator. Govori celo o tem, da ljudem ne bo več treba hoditi na volitve. Evropski parlament, v katerem sedijo izvoljeni predstavniki, je nemočen, saj nima nobenih pravih pooblastil. Evropska komisija, ki je ljudje ne volijo, ampak v njej sedijo dirigirani politiki, pa drži vse vajeti v svojih rokah. To je absurdno.
Če se od svetovne politike obrneva k družbi, k ljudem: se vam zdi, da tudi »civilisti« izgubljamo moralni kompas, kulturo duha in srca?
Absolutno. V Nemčiji se je začel neke vrste novi militarizem, obujati so se začele stare revanšistične težnje. Pa ne le v Nemčiji. Militarizem se v zahodni Evropi vse bolj širi in pridobiva veljavo. Ljudje se čutijo čedalje bolj odtujene od sistema odločanja.
Kako bo na to politično, moralno in vsestransko krizo naše civilizacije vplivala umetna inteligenca, prav tako ni jasno. Upajmo, da v pozitivni smeri oziroma da se bo učila na naših napakah. Kriza, ki jo preživlja velik del Unije, je tudi posledica močnega vala migracij, ki je pljusknil v Evropo. Pri tem je jasno, da čez nekaj desetletij – brez dvoma pa ob koncu stoletja – EU in tudi Slovenija ne bosta več takšni, kot sta bili doslej, in da se moramo na to pripraviti. Če že ne mi, pa zagotovo naši vnuki.
Slišati ste precej črnogledi. Vas vseeno kaj navdaja z optimizmom?
Prirojeni človeški instinkt po preživetju in znanost. Ta je na splošno pripomogla k razvoju in humanizmu. Danes imamo potencialno revolucionarno orodje, umetno inteligenco. Uporabiti jo moramo v dobro človeštva. V vseh pogledih živimo v prelomnih časih. Upam, da bodo zmagale pozitivne sile.
Nekje sem prebral, da je bilo v zadnjih tisoč letih na svetu samo 85 dni res popolnega miru, sicer pa je vedno nekje divjala vojna. To pomeni, da imamo krvoločnost žal zapisano v genih . Še posebej žalostno je, da se na življenje in smrt znova bojujeta dva sorodna naroda s podobno kulturo, jezikom in vero, kot so Rusi in Ukrajinci. Ne vem, ali gre za neko prirojeno človeško gensko napako, da ne zmoremo preseči pradavnine, ko smo se borili za hrano in golo preživetje.
Kljub vsemu moramo ostati optimisti. Verjamem in upam, da se bo Evropska unija vrnila k povojnim koreninam, ko je nastala kot mirovni projekt z namenom, da smo povezani močnejši, varnejši in da imajo glas tudi manjši narodi. Tako v Sloveniji kot v EU potrebujemo strateški premislek o tem, kaj hočemo. Skupni cilj vseh nas so zagotovo demokracija, razvoj in mir. Slovenci kot majhen narod bi morali enkrat že pozabiti na zgodovinske zamere.
E-novice · Novice
