Osebni arhiv

Največji otok na svetu ima le eno katoliško župnijo in leta 2023 je prav Slovenec postal njen župnik. To je neverjetno, meni pater Tomaž Majcen, minorit s Ptuja, ki so ga po 16 letih duhovništva predstojniki poslali na Dansko, od koder nekajkrat na leto potuje na Grenlandijo. Tam ostane tri ali štiri tedne. Dežela ledenega mraza ga je globoko presunila in naučila, da biti misijonar pomeni ljubiti ljudi, kjer si. Pomeni stati jim ob strani v težkih časih.

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Nikoli si ni mislil, da bo misijonaril na tako oddaljenem koščku sveta. »To je svet, kjer se moraš soočiti s seboj, z Bogom, z resnico. Tu ni prostora za bežanje. In ravno zato je tako močno.« Ko je tam prvič stopil z letala, je bilo zunaj minus 20 stopinj, veter mu je bril v obraz, nosnice so mu zmrzovale, v njem pa je utripalo vprašanje: kam sem se podal?! A danes čuti, da je ta dežela postala njegov drugi dom. Ne tisti fizični, ampak dom v srcu. »Tisti ljudje, tista tišina, tiste ledene gore – vse to je postalo del mene.«

Skrbi za župnijo Kristusa Kralja v glavnem mestu Nuuk, sicer pa stalno živi v minoritskem samostanu v Københavnu na Danskem. Z grenlandsko katoliško skupnostjo, ki šteje 500 duš in jo sestavljajo Filipinci, Vietnamci, Danci ter Grenlandci, je res povezan.

Osebni arhiv

»Vsi skupaj molimo v angleščini. To je prava mala mednarodna skupnost! Kadar sem tam, sem res tam – s srcem in dušo. Veseli me, da poleg mene tamkajšnjo skupnost obiskujejo tudi drugi duhovniki, tako da je občestvu večino časa na voljo vsaj en katoliški duhovnik. To je pomembno, ker so ljudje osamljeni in potrebujejo duhovno oskrbo. Grenlandija je posebno poslanstvo. Prečudovita kombinacija, ki me ves čas drži v stanju hvaležnosti in ponižnosti.«

Skupaj za mizo

Grenlandci so večinsko luteranci, katoličanov je zelo malo. Ti se po nedeljskih mašah obvezno družijo – skupaj s svojim župnikom, patrom Tomažem. Vse pozna po imenu. »Poznam družine, njihove težave, njihove radosti. Druženje ni opcija, je pravilo! Skupaj uživamo ob raznoliki hrani in pijači. Prečudovito je.« Povabijo ga tudi k sebi domov na kosilo. »Filipinci so izjemno gostoljubni. Pripravijo svoje tradicionalne jedi – adobo, pancit, lumpio ... To so jedi, polne začimb in okusov, ki me spominjajo, da je svet velik in raznolik. Vietnamci pripravijo pho, svojo tradicionalno juho. Vsaka kultura prinese na mizo svoje bogastvo. In veste, kaj je najlepše? Kadar se zberemo okoli mize, ni pomembno, od kod si. Tam smo preprosto božja družina. Jemo skupaj, se smejimo, molimo. To je prava cerkev!« Ne samo priseljenci, ki tam delajo v zdravstvu, gradbeništvu in drugih strokah, tudi Grenlandci so ga že povabili k sebi domov.

Politika

Pogledi Danca na krizno vprašanje: Usoda naj bo v rokah Grenlandcev

»To je bila zame posebna izkušnja, ker so Grenlandci zelo zadržani in tihi ljudje. Niso kot Slovenci, ki takoj objamemo vsakogar in govorimo glasno. Grenlandci so ljudje tišine. Ampak ko te povabijo domov, je to velika čast! Pripravili so mi tradicionalne jedi, seveda veliko rib, kot je losos, saj Grenlandija živi od morja. Poskusil sem tudi tjulnje meso, kar je za nas Slovence nenavadno, ampak tam je to del njihove kulture, tradicije. Njihovi predniki so stoletja lovili tjulnje, da so preživeli. Pomembno je, da spoštujem njihovo kulturo in se učim od njih. Ne morem priti tja z mislijo, da je moj način edino pravilen.«

Osebni arhiv

Ljudje tišine

Grenlandce doživlja kot ljudi tišine in globine. »To je prva stvar, ki te udari. Niso ljudje velikih besed. Živijo v okolju, kjer je več tišine kot besed, več prostora kot ljudi. In ta tišina jih je oblikovala. Niso hladni, le drugačni. Kadar govorijo, govorijo z namenom. Vsaka beseda šteje. In naučiš se to ceniti. Slovenci smo včasih preveč glasni, preveč hitimo z besedami. Oni pa vedo, da tišina ni sovražnik. V tišini je Bog. Grenlandci so tudi neverjetno povezani z naravo. Zemlja, morje, led – to zanje ni samo okolje, to je del njih. Čutijo to zemljo, je njihova identiteta.«

O patru Tomažu si verjetno mislijo, da je malo čuden. »Morda sem zanje preveč glasen, preveč navdušen, preveč 'južnjak'. Ampak sprejemajo me s toplino. Vidijo, da jih imam rad, da spoštujem njihovo kulturo.« Naučili so ga, kaj pomeni resnično ljubiti svojo zemljo, biti del nje. »V Sloveniji rečemo, da ljubimo domovino, ampak to je pogosto samo beseda. Grenlandci pa to živijo. Oni ne ljubijo Grenlandije, ker je lepa ali bogata ali znana. Ljubijo jo, ker je njihova. Ker so del nje.

Vsak fjord pozna njihovo družinsko zgodbo. Vsak ledenik je videl njihove prednike. Zakaj to čutijo globlje kot mi? Ker so Inuiti. Njihovi predniki so tam živeli tisočletja. Preživeli so v najtrših razmerah na planetu. Ni bilo lahko, vsaka generacija se je morala spopadati z arktično naravo. In prav borba za preživetje jih je povezala z zemljo na način, ki ga mi, ki živimo v udobju, težko razumemo.«

Grenlandija ni nepremičnina!

In ko danes nekdo pride in reče, da lahko njihovo zemljo »kupi« ali »prevzame«, jim to razbije srce. »To ni nepremičnina! Je njihova duša, njihova zgodovina. 'To je naša dežela, naša kultura, naš dom,' mi pravijo. In v njihovih očeh vidim, da mislijo resno. Naučili so me, da domovina ni samo geografija. Domovina je tam, kjer so tvoje korenine, tvoji predniki, tvoje zgodbe.«

Pravi, da so časi zaradi trenutne politične situacije posebej zahtevni, in ve, da ga ljudje še posebej potrebujejo. Odkar je Trump začel govoriti o Grenlandiji, mu mediji z vseh koncev sveta ne dajo miru. Najbolj jih zanima politična situacija, želijo vedeti, ali so ljudje prestrašeni, jezni, zmedeni. »Včasih se počutim kot most med Grenlandijo in svetom. Mnogi sploh ne vedo, kje je Grenlandija, kaj šele, kako ljudje tam živijo. In zdaj nenadoma vsi govorijo o njej, ampak ne poznajo tistih pravih ljudi, njihovih zgodb, njihovih src.«

Trenutno dogajanje je za Grenlandce zelo boleče.

O tem govorijo povsod – v trgovinah, na delovnem mestu, celo po maši. To ni samo politična tema, to je osebna tema, opaža pater. »Predstavljajte si: nekdo pride in reče, da bi rad kupil tvojo domovino. Kot da je to avtomobil ali hiša! Grenlandija ni stvar, ki bi jo kdo lahko kupil ali prevzel. Ljudi prežema tesnoba, negotovost. Posebej mlajši starši so zaskrbljeni za prihodnost svojih otrok. Ampak bolj kot strah sta tu tudi jeza in razočaranje. Razočaranje nad tem, da nekdo misli, da lahko tako preprosto razpolaga z njihovo deželo. Oni jasno povedo: 'Sami želimo odločati o svoji prihodnosti.' Grenlandija pripada Grenlandcem.«

Osebni arhiv

Zaupanje jim daje moč

Življenje na Grenlandiji človeka uči zaupanja, in prav to daje moč tamkajšnjim ljudem. »Na Arktiki si odvisen od narave, od skupnosti, od Boga. Vremena, ledu ne moreš nadzorovati, moraš zaupati. Grenlandci niso novinci v težkih časih. Njihovi predniki so preživeli v najhujših razmerah. Živeli so v ledu, lovili v viharjih, preživeli dolge polarne noči. In vedno so zaupali – drug v drugega, v naravo,  Boga. Tudi zdaj zaupajo – v moč svoje skupnosti, v svoje voditelje in  pravičnost. Vedo, da jih svet gleda. Vedo, da niso sami.«

Ljudje prihajajo po tolažbo tudi k njemu in svojo vlogo med njimi vidi drugače kot prej. »Ko sem začel, sem bil preprosto župnik majhne skupnosti. Sedaj sem postal tudi glas za Grenlandce, zagovornik njihovih pravic, misijonar miru. Cerkev si mora prizadevati za človekovo dostojanstvo, za pravice Inuitov, za dialog namesto groženj. Ne smemo biti tiho, ko gre za pravičnost.

Jezus ni bil tiho, ko je šlo za pravico! V napetih časih, kot so ti, postane vloga Cerkve kot doma za vse še pomembnejša. Ljudje potrebujejo prostor, kjer se počutijo varne, kjer jih poslušajo, kjer najdejo upanje. In to jim želim dati. Moja vloga ni politična. Nisem politik, temveč pastir. In pastir mora stati poleg svojih ovc, posebej ko so ogrožene. Molimo za modrost voditeljev, za mir med narodi, za moč našega občestva. Vabim vse vernike po svetu, naj molijo za Grenlandijo. Molite za mir, za spoštovanje suverenosti, molite za krhko arktično okolje, ki je ena najbolj osupljivih, a ranljivih Božjih mojstrovin.«

Osebni arhiv

Vidim bolečino, hudo je

 In kaj tare grenlandskega človeka sicer? »To vprašanje se dotika globokih bolečin. Grenlandska družba se srečuje z resnimi socialnimi problemi. Zgodovina kolonializacije je pustila globoke rane. Prehod iz tradicionalnega nomadskega življenja v urbanizirano družbo je bil brutalen. Danes večina ljudi živi v mestih, pogosto v prenatrpanih betonskih blokih v sovjetskem slogu. Velik problem sta alkoholizem in nasilje v družini ter najhuje – samomori. Grenlandija ima eno najvišjih stopenj samomorov na svetu, posebej med mladimi.

To je grozljivo. Zakaj? Ker so izgubili veliko svojega. Izgubili so tradicionalni način življenja. Lov ni več gospodarska panoga, ampak le še simbol preteklosti. Mladi ne vedo več, kdo so. Razpeti so med dvema svetoma – tradicionalnim inuitskim in modernim zahodnim. Izguba identitete pa boli, ustvarja praznino v duši. Kot duhovnik vidim to bolečino vsak dan. To je moje resnično poslanstvo – ne samo opravljati maše, ampak biti tam za ljudi, ko je težko. Grenlandija me je naučila, da je biti misijonar več kot potovati po svetu: pomeni ljubiti ljudi, kjer si; stati jim ob strani v težkih časih; biti priča Božje ljubezni v najbolj odročnih krajih planeta.«

Oh, kako me je spremenila!

Grenlandija je patra Tomaža spremenila. »Oh, pa kako!

Naučil se je:

1.     Ponižnosti. »Ko stojiš sredi tistih ogromnih ledenih gora, neskončnih belih pokrajin, si tako majhen! Spomniš se, da si človek, ne Bog. To je zdrava lekcija za vsakega duhovnika.«

2.     Tišine. »V tišini slišiš Boga. V tišini slišiš svoje srce. In to ni lahko! Včasih bi raje imel glasbo, telefon, karkoli, da bi pobegnil pred tišino. Ampak tukaj se moraš soočiti s sabo, z Bogom, z resnico. Ni bežanja.«

3.     Potrpljenja. »Tukaj gre vse počasi. Vreme se lahko v trenutku spremeni in potem si v hiši zaprt tri dni. Ljudje pridejo, ko pridejo, ura ni pomembna. In naučiš se čakati, biti prisoten v trenutku.

4.     Hvaležnosti. »Hvaležen sem za toplo sobo. Za sonce, ko se pokaže. Za vsakega človeka, ki pride k maši. Za vsak nasmeh. Tu ni nič samoumevno.«

Objavljeno v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana