Ni mi vseeno: Kje smo, kam gremo?
Proračun EU za prihodnjih sedem let je za navadnega Zemljana nepredstavljivih 2.000 milijard evrov! Pa vendar. Elon Musk je sam »težak« 410 milijard. Vam je zdaj jasno, zakaj s Trumpom ne moreta drug brez drugega?

Gotovo ne zato, da bi spodobno poskrbela za okoli 700 tisoč brezdomnih Američanov. Mimogrede, da se bomo lažje umestili v čas in prostor, naš enoletni proračun je okoli 15 milijard evrov. Denar je sveta vladar. Samo narava je močnejša.
Lopar. Majhen kraj na otoku Rab. V kampu, ki mu daleč naokoli ni para, že nekaj desetletij preživljamo dopust. Kamp lahko sprejme le okoli sto gostov. Večina se nas pozna. Zdaj s svojimi družinami tja prihaja že tretja, celo četrta generacija. Letos na začetku julija so si Zidine, tako se kamp imenuje, prislužile celo omembo v osrednjem dnevniku naše nacionalne TV-hiše. Razlog pa zoprn. Nad kampom se je znesla tramontana. Vest, da so ponoči kamp evakuirali, se je med nami, rednimi dopustniki, razširila kot blisk. Posnetki razdejanja in sanacije pa tudi.
Podnebne spremembe nas pripravljajo na ekstreme. Čeprav se v vsakdanjem življenju vedno pogosteje srečujemo z egoizmom in odsotnostjo vsakršne empatije, pa so očitno še ljudje in okoliščine, ki ohranjajo upanje, da kot civilizacija le še nismo povsem zavozili. Takoj zjutraj so se »evakuiranci« vrnili v kamp. Odrasli so prijeli za grablje, sekire, žage, otroci so na kupe nosili polomljene veje. V dveh urah je bilo vse pospravljeno. Razen nastanitev, ki so klecnile pod težo padlega drevja in polomljenih vej, seveda. Tako lepo je bilo videti ljudi, ki so stopili skupaj, da mi je bilo kar žal, ker nisem bila poleg.
Zakaj tam ja, doma pa … Zakaj je celo po vaseh, kjer so si ljudje vedno znali pomagati, danes, ko je kmetov vedno manj, vse tako zelo drugače? Živim na vasi in kar verjetni ne morem, kakšne barikade si ljudje dandanašnji postavljajo okoli svojih bivališč. Zaščita? Strah? Skrivališče? Tudi če bi se komu kaj zgodilo, tega sosedje ne bi opazili. Pisala sem o pokojniku, ki ga ves mesec ni nihče pogrešal. Ne sorodniki, ne sosedje. In bila deležna svete jeze, ker menda ob tem nisem pokazala dovolj sočutja za njegovo mačko, ki je preživela. Enako povedna je tudi zdaj že dobro znana zgodba o babici, ki je sredi dneva v bloku z vnukom igrala na klavir. Soseda jo je prijavila in trije policisti so se pojavili na vratih. In jo oglobili. Smo res že čisto zavozili?
Marsikje smo. Ne le na osebni ravni. To, kar letos doživljamo na naših glavnih prometnicah, je noro. A Dars pravi, da drugače ne gre, ker so naše ceste nujno potrebne obnove. Očitno vse naenkrat in ravno poleti. Izjava, da se nam samo zdi, da je poleti na cestah gneča, je genialna. Za kazen bi Darsovega šefa obsodila na vsakodnevno vožnjo med Ljubljano, Koprom, Jesenicami, Mariborom … Izmenično. Me prav zanima, kdaj bi se mu »odpeljalo«. Bi bil še vedno poln razumevanja, ker pri nas za nov priključek na avtocesto – konkretno Dragomer – potrebujemo nekaj let!? In tudi za to, da se na cestah dela le z nekaj delavci in samo podnevi? Potrpite, saj bo! A ne bo za vse. Lani je na naših cestah v vsem letu izgubilo življenje 71 ljudi. Letos do zdaj – še pet mesecev je do konca leta – pa že 50! A po Darsu smo vozniki vsega sami krivi. Tudi to, da med nekajurnim čakanjem vozniki neodgovorno zapuščajo vozila, je izključno naš greh. Resno? Res me zanima, kam »odgovorni« med večurnimi zastoji praznijo svoje mehurje. Lulajo v steklenice? Kam pa dame? Kam otroci? Naj bodo, če se odpravljajo na naše ceste, tja do 14. kar v plenicah?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
