Popotovanje po Južni Ameriki: Med pokončnimi ženskami
Za svoje polletno popotovanje po Južni Ameriki nisem imela vnaprej začrtane poti, rezerviranih hostlov, še manj v Lonely Planetu podčrtanih obveznih znamenitosti in restavracij.
Tekst Maja Ava Žiberna
Seveda bi si bilo naivno domišljati, da sem bila v očeh domačinov v obiskanih državah – Boliviji, Argentini, Čilu in Urugvaju – karkoli drugega kot turistka, a sem se trudila, da vsaj čim manj tipična. Bolj kot zapovedim »treba je videti« iz vodnikov sem sledila lokalnim priporočilom in šla za nosom.
Pravzaprav je bilo moje edino pravilo, da se mi nikamor ne mudi in da si vzamem čas za spoznavanje ljudi in krajev. Čeprav me je, priznam, tu in tam zgrabil strah, kaj vse bom morda zamudila, sem se hitro pogovorila sama s seboj: tako daleč nikakor nisem šla zaradi všečkov in tudi ne zato, da bom drvela z ene točke na drugo z letali, ampak sem skoraj brez izjeme vztrajala pri prevozu z avtobusi.
Težave z dihanjem
Po prvotnem načrtu naj bi decembra 2022 zapustila Bolivijo, kamor sem iz Evrope z enosmerno vozovnico priletela novembra, ter s prečkanjem jezera Titikaka nadaljevala pot v Peruju in Ekvadorju. A so ravno takrat izbruhnili nemiri, obisk Peruja pa je bil odsvetovan.
Rahlo naveličana težav z dihanjem, ki na povprečni nadmorski višini 4000 metrov na Altiplanu, visoki planoti v južnoameriških Andih, kljub žvečenju kokinih listov niso pojenjale, sem nenačrtovano spremembo sprejela skoraj z olajšanjem ter se odpravila proti nižinski in vinorodni pokrajini Tarija na jugu. Tam sem se po nekajdnevni aklimatizaciji po dveh mesecih poslovila od Bolivije, kamor se bom v nadaljevanju pripovedi sicer še vrnila, in pot nadaljevala v Argentini.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
