Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Seznam vaših del je impresiven. Ste toliko pisali, igrali in ustvarjali, ker ste imeli veliko navdiha in želje, ali je bil razlog tudi v tem, da honorarji v Sloveniji niso ravno visoki?

Marsikdo je naredil bistveno več od mene. Sam sem napisal razmeroma veliko, ker že dolgo živim in se že od mladosti ukvarjam le z literaturo ter teatrom. Honorarji pa pri meni ne vplivajo na količino. Delam, kolikor morem in kolikor me veseli.

Tudi nagrad imate že veliko. Kje jih imate spravljene?

Ker sta mi všeč, imam na policah dva kipca, ki sem ju dobil skupaj z dvema nagradama. Nagrade so zame dragocene v simbolnem smislu, čeprav imajo vse poleg blišča tudi senco, saj jih ne dobijo vsi, ki bi si jih zaslužili. 

##PAIDBREAK##

Kakšni so danes časi za umetnost?

Kakor za katero. Globalno gledano je umetnosti ogromno in ji gre torej dobro. Meni najljubša umetnost je tista, ki je hkrati kakovostna, družbeno odgovorna ter hkrati razumljiva in privlačna za širši krog ljudi.

Ta ima na malem slovenskem trgu precej težav. Oziroma ima težave naš narod, ki se mu pozna, da mu primanjkuje umetnosti, ki razsvetljuje in povezuje v strpnosti do različnosti širšo skupnost, ne le posvečenih posameznikov. 

Mateja J. Potočnik

Zdi se, da je mnogim umetnost odveč, ker pač ni tako donosna kot kakšen drug posel. Kako gledate na to, da mora danes vse prinašati dobiček?

Tudi umetnost je v enem svojem delu zelo donosna. A zaradi majhnega trga ustvarjanje v slovenskem jeziku ni tako donosno kot v jezikih, ki jih razumejo desetine milijonov. Zato je politiki, ki ji je določena umetnost odveč, ker ji njena sporočila niso všeč, lažje zatreti njeno produkcijo, kar je za našo narodno prihodnost lahko usodno.

Tisti, ki mislijo, da bo naš narod preživel s pomočjo petja ljudskih pesmi, se namreč zelo motijo. Če hočemo ohraniti svoj jezik, morajo imeti z njim veselje tudi kulturno zahtevnejši in ideološko bolj svetovljanski ljudje.

V nasprotnem preklapljajo na programe v drugih jezikih, ki jim počasi postajajo bližji in ljubši kot njihov lastni. Mladim, ki svoje življenje posvetijo umetnosti, že brez metanja polen pod noge ni lahko preživeti na svobodi.

A se splača, tudi če zaradi tega ne obogatiš materialno. Da je materialno bogastvo bolj spoštovano kot sreča, da živiš od tistega, kar počneš z veseljem in v dobro skupnosti, pa je v bistvu tragedija družbe, v kateri živimo.

Estrada

Odnosi so lahko tudi drugačni

Zakaj se zdi, da morajo umetniki vedno znova dokazovati, da je kultura pomembna?

V resnici mnogim sodobna umetnost ni všeč iz ideoloških razlogov. Zato bodo rajši uničili lasten narod, kot pa mu pustili, da ima sodobno kulturno produkcijo. To se Slovencem dogaja že vse od Prešerna in cenzure prevodov pesmi, ki so bile javno dostopne v nemščini. A če hočemo obstati, potrebujemo v svojem jeziku bistveno več sodobne kakovostne popularne kulture, kot je imamo.

 »Tisti, ki mislijo, da bo naš narod preživel s pomočjo petja ljudskih pesmi, se zelo motijo.«

Tu mislim predvsem na filmsko in televizijsko produkcijo. Potrebujemo seveda tudi vrhunsko umetnost, ki raziskuje nove prostore senzibilnosti, ki pa je nimamo tako malo. Sem bil pa zelo razočaran, ker ob referendumu, s katerim so podžigali sovraštvo do tovrstnih umetnic in umetnikov, ni bilo poglobljene debate o tem, kaj potrebujemo, ampak zgolj kričanje z obeh strani.

Zakaj imamo ljudje tako radi delitve na »naše« in »vaše«?

Ker je to najlažje. Ni treba razmišljati, ni treba dvomiti, treba se je le postaviti na pravo stran. Poleg tega delitve na naše in vaše potrebujejo ter podpihujejo politične stranke in verske sekte.

Mateja J. Potočnik

Večkrat ste dejali, da je humor način preživetja. Se Slovenci danes še znamo smejati sebi?

Slovenci marsičesa, čemur se zasebno smejemo, ne maramo slišati v javnosti. Preveč smo občutljivi za humor na naš račun. Nasploh nočemo slišati resnice o sebi in svoji zgodovini.

Je humor danes bolj potreben ali nevarnejši kot nekoč?

S humorjem je tako kot z vsakim orožjem. Lahko je odrešujoč ali uničujoč. Norčevanje iz vase zagledanih avtoritarcev je vse kaj drugega, kot če se agresorji šalijo na račun svojih žrtev. Tak humor je nevaren, saj razčloveči že tako ponižane, hkrati pa tudi tiste, ki se na njihov račun zabavajo.

Katera družbena sprememba vas v zadnjih letih najbolj skrbi?

Najbolj me skrbijo grožnje z vojno, ki so povsem preglasile prizadevanja za ohranjanje okolja. Očitno je vojna industrija za ljudi, ki plačujejo politike, koristnejša od ohranjanja človeštva na Zemlji. Države vlagajo javni denar v iskanje možnosti za življenje na drugih planetih, namesto da bi jo ohranjali na svojem.  

Kaj pa vas najbolj navdaja z optimizmom?

Verjamem, da so ljudje socialna in solidarna bitja. Žal politiko vodijo razni dobičkarji s pomočjo tehnik in tehnologij, s katerimi se da vplivati na javno mnenje. Evropa je razsuta in globalno nemočna, Združene države tudi, čeprav drugače.

Lahko le upam na modrost Kitajske, socialni in ekološki čut multimilijarderjev in prevlado prizemljene ženske energije. Z optimizmom me pravzaprav navdajata predvsem toplina medčloveških odnosov in prepričanje, da je strah pred prihodnostjo odveč, saj se bom z njo soočil, ko bo prišla.

Osebna rast

Vem, kaj je travma, zato lahko pomagam

Ali družbena omrežja širijo svobodo izražanja ali predvsem ustvarjajo nove oblike nadzora?

Ne uporabljam družbenih omrežij. Enostavno nimam časa zanje. Tako da o večji svobodi izražanja ne morem reči ničesar. Nedvomno pa se preko njih lažje izvaja nadzor in manipulira z javnim mnenjem. In očitno prispevajo k manjši koncentraciji ter potrpežljivosti ljudi, ki jih uporabljajo.

Kdaj ste nazadnje pomislili: tega pa si pred desetimi leti ne bi predstavljal?

Najbolj me je presenetilo zaprtje družbe med epidemijo. Že sama po sebi je bila epidemija nekaj, česar nisem pričakoval. Ob tem me je še dodatno zgrozilo, kako so se nekatere strokovne službe, recimo zdravstveni inšpektorat, podredile avtoritarni politiki.

Enostavno so se zbali za službe in ravnali v nasprotju s poklicno etiko. Takrat sem videl, kako hitro lahko družba zdrsne v totalitarizem. Ki pa prebudi civilno družbo, kar je lahko celo koristno, saj nas postavi na realna tla.

 »Da je materialno bogastvo bolj spoštovano kot sreča, da živiš od tistega, kar počneš z veseljem in v dobro skupnosti, je tragedija družbe, v kateri živimo.«

Ali živimo v času napredka ali v času izgubljenih iluzij?

Obojega. Pri čemer napredek ni nujno pozitiven in izgubljene iluzije niso zmeraj slabe. Bolj kot nove tehnologije potrebujemo skrb za ljudi in okolje. Kdor pravi, da ljudje ne moremo vplivati na naravo, očitno ni opazil, da vsa civilizacija temelji prav na tem, da si jo podrejamo.

V vaših delih pogosto zasledimo nezaupanje do avtoritet. Menite, da si oblast danes še zna pridobiti spoštovanje ljudi?

Tozadevno gre sodobnim oblastnikom res slabo. Imajo sicer svoje zveste vernike, a sam imam z avtoritarci slabe izkušnje. Odraščal sem v zelo permisivnem okolju, zato so mi toliko bolj tuji avtoritarci, ki so menda skoraj praviloma posledica nasilnih staršev.

Nezaupljiv sem tudi do poveličevanja tekmovalnosti, ki jo propagira šport. Saj športniki so v veliki meri čudoviti ljudje, a so vpeti v industrijo, ki širi prepričanje, da so si ljudje nasprotniki in da le zmaga nad drugimi pomeni uspeh.

Ali imajo umetniki dolžnost komentirati družbeno dogajanje?

Sam spadam med tiste, ki so zase o tem prepričani. A umetniki smo vseh mogočih vrst. Bi se pa vsi, ki vplivajo na javno mnenje, morali zavedati svoje odgovornosti.

Velik del svojega ustvarjanja ste posvetili jeziku. Kaj vam današnja raba slovenščine pove o naši družbi?

Da se bojimo sprememb in razvoja. Smo v fazi, ko se bojimo vpliva srbohrvaščine, ne da bi se zavedali, kako zelo smo se ji načrtno približevali v 19. stoletju, ko smo se jezikovno združili v narod. Kar pomeni, da vemo premalo o svoji preteklosti in s tem tudi o sebi. Zaradi česar smo nesamozavestni, nesproščeni in kot narod zelo ranljivi.

Vas skrbi, da mladi vse manj berejo? Oziorma da berejo predvsem kratke zapise na družbenih omrežjih namesto visoke literature?

Skrbi me, da mnogi niso sposobni niti brati niti poslušati daljših besedil, ki predstavljajo svet v svoji kompleksnosti. Zadovoljijo se s poenostavitvami, in namesto da bi mislili z lastno glavo, verjamejo v zdravo pamet, ki pogosto temelji na predsodkih.

Kaj izgubimo, ko izgubimo občutek za jezik?

Ko izgubimo občutek za jezik, smo manj samozavestni pri izražanju. In to se slovenščini dogaja. Ni mi všeč, da mnogi mladi zelo malo berejo, a se bojim, da bo tako tudi ostalo in da je prihodnost slovenščine zelo odvisna od tega, v koliki meri in kakšno slovenščino mladi slišijo v medijih, ki jih spremljajo.

Kako gledate na vpliv angleščine in digitalne komunikacije na slovenščino?

Z obema moramo živeti, če nam je to všeč ali ne. In od obeh imamo marsikaj dobrega. Na angleščino gledam kot na novo latinščino, ki združuje govorce različnih jezikov in bo ostala še po tem, ko bo angloameriški imperij propadel. Če seveda skupaj z njim ne bo propadlo tudi človeštvo.

Mateja J. Potočnik

Ali umetnost danes še odpira prostor za razmislek ali predvsem tekmuje za pozornost?

Umetnost je rezultat in generator določenega pogleda na svet. Kadar ob tem odpira tudi prostor za razmislek, je to dragoceno. Dragoceno je tudi, ko nam odkriva drugačne svetove. Ali nam pomaga razumeti in ubesediti tisto, kar mislimo in čutimo sami. Ali čutiti tisto, kar mislimo.

Hkrati pa je umetnost posel, ki med sabo tekmuje za pozornost. Takrat odpira prostor za razmislek o vlogi umetnosti v svetu, kar pa je v teh delikatnih časih precej kontraproduktivno. 

Gibanje

6 položajev za srečo

Kaj ste skozi leta ustvarjanja spoznali o ljudeh?

Bolj gre za leta življenja, v katerih sem precej pozno bolj kot druge odkrival sebe in o sebi spoznal marsikaj, kar bi mi, če bi se tega zavedal že prej, pomagalo pri odnosih z drugimi.

Katera iluzija o življenju se je pri vas najbolj spremenila?

Se mi zdi, da sem imel več strahov kot iluzij. In ti so počasi izginjali, saj se mi je življenje izteklo veliko bolje, kot sem se bal. Žal sem se največ naučil iz lastnih napak. 

Kaj bi danes svetovali mlademu Andreju Rozmanu Rozi?

Bojim se, da je bil preveč trmast, da bi me poslušal. Predvsem pa so ga tudi stvari, na katere nisem ponosen, pripeljale do marsičesa, na kar sem. Življenje pač ni bilo enostavno in najrajši ga vzamem v vsej kompleksnosti.

Če bi imeli možnost Slovencem za en dan podariti eno lastnost več, katera bi bila – pogum, humor, radovednost ali kaj četrtega?

Ponižnost do trpečih.