Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Andreja Senčar je profesorica biologije na Prvi gimnaziji Maribor, kjer dijake in dijakinje navdušuje za razumevanje živih sistemov in kritično razmišljanje o naravnem svetu. Je tudi mama dveh sinov in babica enega vnuka, dejavna pa je tudi na umetniškem področju – kot pevka in amaterska gledališka igralka. Že vrsto let nastopa v KUD Marice Kerenčič Pesnica.

Še posebej je navdušila v komediji Branislava Nušića Gospa ministrica, kjer igra Živko, soprogo revnega državnega uradnika, ki po padcu vlade čez noč postane minister. Z njegovim imenovanjem postane »gospa ministrica«. S to vlogo je postala naj komedijantka na Festivalu komedije Pekre.

Domači

Izpoved bivšega poslanca: Bil sem izredno naiven

Dobitna kombinacija

Andreja, rojena Krašna, je otroštvo in mladost preživela v Miklavžu na Dravskem polju. »Brezskrbno otroštvo na dvorišču starih staršev in družba sovrstnikov z ulice sta bila za nas dobitna kombinacija: igrali smo se, raziskovali, se prepirali, tudi stepli. A hitro smo se pobotali, če smo želeli biti naslednji dan ponovno skupaj.« Njiva, travnik, gozd in domače dvorišče so bili prostor za razvijanje neskončne domišljije. Ljubezen do narave se je v njej rodila tudi zaradi očetovega odnosa do nje. »Spominjam se, da je domov prinesel nemočno mlado srako in smo jo hranili, pa sovo, ki je padla iz gnezda, in tudi ranjeno belouško – pozdravili smo jo in spustili nazaj v naravo.«

Po končani osnovni šoli je obiskovala II. gimnazijo Maribor, ki je bila tedaj izrazito naravoslovna. »Zaradi ljubezni do živali in narave sem se leta 1983 vpisala na biologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.« Raziskovalni smeri študija je dodala še pedagoško. »Kmalu sem preko študentskega servisa začela poučevati v Bolnišnični šoli Pediatrične klinike v Ljubljani in po nekaj mesecih spoznala, da bo to moj poklic.« Po koncu študija in povratku na Štajersko se je zaposlila na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru, od leta 2011 pa poučuje biologijo na Prvi gimnaziji Maribor.

Najboljša psihoterapija

 »Že šest let uživam v svoji hiši v Jelenčah pri Pesnici. Imam nekaj sadnega drevja in trte, velik vrt ter dovolj prostora, da nenehno razmišljam, kaj bi še kje posadila. Zemlja in prst sta moja najboljša psihoterapija.« Njeni konjički so še kolesarjenje, smučanje, planinarjenje, knjige in dejavno članstvo v Kulturno-umetniškem društvu (KUD) Marice Kerenčič Pesnica. K pevskemu zboru jo je pred šestimi leti povabila prijateljica Tatjana. »V ženski vokalni skupini Vitis vitae nas prepeva malo manj kot dvajset. Priznam, da nisem med najboljšimi pevkami. Potrebujem veliko časa, da mi pesem sede v uho, a sem vztrajna, ker čutim, da si s petjem čistim dušo.«

Sočasno so v dramski skupini iskali igralko za stransko vlogo v komediji Toneta Partljiča Kandidatka Ditka in šofer. »Ker sem pred tem igrala že v dramski skupini KUD Zvonke Antoličič Miklavž, me je zamikalo tudi to in sem poskusila.« Režiser Tone Partljič ji je rekel, da ko se enkrat okužiš z igro, ni povratka. In res sem ostala zvesta Taliji.«

Nagrajena kot igralka

»Vlogi Ditke je sledila glavna vloga v komediji Toneta Partljiča Čaj za dve, za katero sem na Festivalu komedije v Pekrah leta 2024 prejela naziv naj komedijantka. Lani pa sem zaigrala glavno vlogo v Nušićevi klasiki Gospa ministrica. Za slednjo sem prejela priznanje (Javni sklad Republike Slovenije za kulturno dejavnost).« S predstavami gostujejo po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu. »Z eno opravimo okoli 15 gostovanj. V Pesnici organiziramo tudi nedeljski abonma ljubiteljskih gledališč, v katerem od oktobra do aprila ponudimo več predstav.« Vse so dobro obiskane. »Všeč mi je možnost, da se vživim v vlogo druge osebe in si dovolim izraziti čustva, ki jih drugače ne. Kot gospa ministrica sem lakomna in preračunljiva, kot Jasmina Rudolf v Čaju za dve pa zagrenjena in ranljiva. Najlepše pa je, ko me ob koncu igre pozdravijo moji dijaki in dijakinje – pa tudi ravnatelj je reden obiskovalec naših predstav. To mi veliko pomeni.«

Razmislek

»Za mano je 57 let življenja. Ni bila mirna plovba – pogosto me je premetavalo in včasih sem imela občutek, da sem nasedla na čereh.« A vedno je zapihal veter, ki ji je jadra postavil v novo smer. »Zavedam se, da je moj čas prestopil polovico odmerjene dolžine, zato si vedno pogosteje dovolim izbirati med iskrenim in zlaganim – in brezkompromisno izberem prvo. Možno je izstopiti iz kroga potrošniškega enoumja in namesto zunanjega blišča mehčati svojo notranjost ter ljubiti le vse dobro.«

revija Jana