Mateja J. Potočnik

Kaj bi dala, da bi ji zdajle lahko pokukala v glavo, sem si mislila, ko sem gledala nuno, ki je odločno koračila po preddverju Cankarjevega doma. Kaj bi dala, da bi sedela poleg nje med projekcijo dokumentarca Nune proti Vatikanu, da bi čutila njene reakcije in videla njen obraz, ko bo filma konec. Iz pogovorov okrog mene se je dalo razbrati, da je bil med občinstvom tudi vsaj en duhovnik, ampak je bil v civilu, nuna je bila pa v popolni nunski opravi in dajala je videz, da ji je popolnoma vseeno, kaj si kdo misli o tem, da je prišla gledat film, za katerega bi Vatikan najraje videl, da ga ne bi nikoli posneli.

Turizem

Počitnice v samostanu: Med nune po tišino, mir in zaščito

Se mi malo roka trese, ko napišem, da Gloria Branciani izžareva milino. Ker zveni pretirano čustveno, osladno, in tega ne maram – ampak nekdanja redovnica zares izžareva milino. In toplino in prijaznost. V sebi nosi luč. Včasih srečaš take ljudi in si misliš, saj mi ne bo nihče verjel, če napišem, da sijejo. Jo gledam in si mislim, kako je lepa! Mogoče se vse to na fotografiji ne vidi, ampak je zelo očitno, ko ji sediš nasproti. Lasje, ki so v filmu še rjavi, so zdaj sivi in kratko pristriženi. Ampak njen nasmeh, ki te celega objame, je še vedno tako mlad kot na tistih fotografijah iz mladosti, ko je bila še študentka medicine, ki je namesto zdravnica postala nuna. Ob vsem, kar je prestala zaradi enega človeka in tistih, ki so ga ščitili (in ga še vedno), bi imela absolutno pravico postati zagrenjena, ampak Gloria je svetla in lepa. Dve leti je živela v Sloveniji in razume slovensko. Sprašujem jo v slovenščini, ona odgovarja v italijanščini in se izvrstno razumeva.

FDF

Globoki deli sebe

Karizmatični pater Rupnik jo je povabil, naj se pridruži skupnosti Loyola. V filmu pravi, da ji je nekoč rekel, da potrebuje model, da bi narisal Kristusovo ključnico. In ji je slekel srajco. Tako se je začelo. Trajalo je devet let. Leta 1994 je zapustila red in o patrovih zlorabah molčala skoraj trideset let.

Odhod iz reda zahteva gromozansko mero poguma – nuna, ki odide, ostane brez statusa, finančne podpore, socialne mreže. Vrnila se je k svoji družini, a tudi njim ni mogla povedati, kaj se ji je zgodilo. Umaknila se je v hiško z nekaj zemlje, ki jo ima njena družina na podeželju blizu Rima, in tam odkrila zdravilno moč povezanosti z zemljo. In še vedno je molčala.

Novice

Cerkev in celibat: laž, ki jo vsi poznajo

»Ko sem dokončno zapustila skupnost, sem še mnogo let živela z notranjo blokado. Zloraba je v meni povzročila nekakšen zastoj – čustev, občutkov, celo telesa. Ta blokada me je na neki način zaprla pred drugimi. Ne povsem – navzven sem bila vedno zelo odprta in sprejemajoča, vendar v resnici nikomur več nisem zaupala. Zato si, na primer, sploh nisem mogla predstavljati, da bi šla na terapevtsko pot, da bi analizirala, razumela ali poskušala predelati zlorabo. Nisem mogla. Tako je minilo trideset let. Nikoli nisem izgubila želje, da bi znova našla svojo identiteto – tisti globoki del sebe, s katerim prepoznam samo sebe in v katerem sem v odnosu z božanskim. Zame je to najpomembnejši del vsakega človeka – vernega ali nevernega, to ni pomembno – ker ima vsak človek v sebi to razsežnost. Zato je bila moja pot predvsem pot ponovnega odkrivanja tega stika. Počasi sem ponovno našla stik z božanskim in z ljubeznijo – kajti nazadnje gre prav za to: da se pustiš prežeti z ljubeznijo in da lahko ljubezen tudi daješ.

Mateja J. Potočnik

Ta pot mi je pomagala vseh teh trideset let. Potem pa so me leta 2021 prosili, naj pričam. Napisala sem ga zelo hitro – skoraj v trenutku, kot da bi besede prišle neposredno iz mene. Potem pa sem spoznala, da sem v teh tridesetih letih ogromno stvari zaprla v nekakšno škatlo in jih zaklenila globoko v sebi. In takrat je postalo težko. Med enim od intervjujev sem namreč znova doživela tisto globoko blokado: popolnoma sem obstala, nisem mogla več niti razmišljati.

Takrat sem razumela, da potrebujem pomoč, da moram v sebi preseči to globoko travmo, ki je bila zakoreninjena v podzavesti. Pri tem so mi pomagali jezuiti: plačali so mi terapijo pri zelo dobri terapevtki, ki sem jo izbrala sama. Šlo je za terapijo, usmerjeno prav v predelavo travme. To mi je zelo pomagalo. Vedno pravim, da je treba iti skozi bolečino – prehoditi jo do konca, dokler ne prideš na drugo stran, kjer vidiš, kaj je tam zunaj, ne moreš ponovno priti v poln stik s samim seboj. Zato je bila zame velika milost, da od trenutka prijave naprej ponovno odkrivam zelo globoke dele sebe. To je zelo lepo.«

Njene rane pa niso bile le v duši, zloraba je zahtevala davek tudi na njenem telesu. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana