Osebni arhiv

»Vsak dan, ko prestopim prag sirotišnice, me zadene resničnost, ki jo je težko ubesediti. Otroci – najmlajši, najranljivejši – živijo v razmerah, ki si jih je težko predstavljati. Stvarnost je kruta: dokler ni stanje smrtno nevarno, otrok ne more k zdravniku,« je del zapisa, s katerim je Kaja Rukav iz Dornave predramila splet. Ko sta se s sestro Marušo podali med prostovoljke, sta razumeli, da bodo razmere v Afriki težke, pa vendar nista zares vedeli, v kaj se podajata. Soočenje je bilo boleče, surovo. »Kot bi te nekdo postavil pred ogledalo sveta, ki ga prej sploh nisi znal videti. Revščina, pomanjkanje, nizek standard … vse to te zadene kot hladna prha. A hkrati se zgodi nekaj drugega: življenje tukaj se začne mehčati v tvojem pogledu.« Udeleženki programa Potuj kot prostovoljec pred vas razgrinjata bedo in lepoto dežele, kamor ljudje prihajajo, da bi pomagali, a se vračajo bogatejši v mnogih odtenkih.

Osebni arhiv

Medtem ko je nastajal tale prispevek, je bila Maruša že doma v Sloveniji, Kaja pa je s siroto v naročju trepetala v gambijski bolnišnici. S stikom sva imeli nekaj težav, kadar dežuje, imajo nekajurne električne izpade. Njuna izkušnja je boleča, a jima je hkrati odprla srce in zlezla pod kožo, kjer bo ostala za vedno. »To je lekcija, ki bi jo moral doživeti vsak človek zahodnega sveta,« pravi Kaja.

Greš pomagat drugim, a največ prejmeš sam

Sestri Rukav sta prijetni mladi ženski velikega srca in raziskovalnega duha. Kaja je svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa profesorica pedagogike in sociologije, Maruša pa študentka farmacije. To poletje sta se preko društva Za otroke sveta odpravili v Afriko, k čemur ju je privabil program Potuj kot prostovoljec.

»Do Gambije me je vleklo srce – brez razlage, brez dvomov. V sebi sem nosila željo, da naredim nekaj res dragocenega, da nekomu vsaj malo polepšam dan in mu dam občutek, da ni sam. Da pomagam,« razloži Maruša, ki je k zamisli pritegnila tudi sestro. In tako je padla odločitev: »Greva skupaj. Danes vem, da je bila to ena najlepših odločitev, ki jo je življenje postavilo pred naju,« je hvaležna Kaja.

Osebni arhiv

Dekleti sta načrtovali, da bosta ostali tri tedne, a se je obrnilo drugače. Ko si enkrat tam, čas izgubi pomen, pravita. »Gambija je drugačna, preprosto zleze pod kožo. Otroški nasmehi, toplina ljudi, ki kljub skromnim razmeram vedno najdejo razlog za veselje, in barve, ki tu utripajo drugače. Prideš z mislijo, da boš ti pomagal drugim – a hitro spoznaš, da največ prejmeš sam. Gambija iz tebe naredi boljšega človeka, ti pokaže razsežnosti srca, ki jih prej sploh nisi poznal. Zato sva obe podaljšali – Maruša za en teden, jaz pa še precej dlje,« pripoveduje Kaja.

Novice

Pismo Judom, kjer koli že ste

Ko srce poči

Maruša, ki je delala v bolnišnici in laboratoriju, priznava, da si ni predstavljala, koliko notranje moči in psihične pripravljenosti bo v resnici potrebovala. »Že prve dni je bilo šokantno, saj si ne moreš predstavljati, kako hudo je, dokler nisi tam. Najbolj me je pretreslo, da ljudje, ki imajo sami tako malo, vseeno na vsak način skušajo pomagati drugim. In potem so tu tisti, ki so pomoči najbolj potrebni, pa je zaradi pomanjkanja sredstev ne dobijo. Te zgodbe ostanejo globoko v tebi.«

Jasmina Kozin

Še posebej so ju ganili otroci, ki živijo v sirotišnici. »Ob tistih ročicah, ki so se stegovale proti meni, se mi je srce v trenutku preprosto razširilo. Takrat sem začutila, da bom odslej vsak objem, vsak nasmeh teh otrok nosila v sebi kot največje darilo,« opiše občutke Kaja. Življenje med zidovi sirotišnice se je globoko dotaknilo tudi Maruše. »Bolelo me je, ko sem slišala njihove zgodbe. To so trenutki, ko ti poka srce.«

Sirotišnica

Zgodbe, ki jih otroci prinesejo v sirotišnico, so res težke. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana