Šimen Zupančič

Lea Colner je učiteljica, kakršno bi si vsak starš želel za svojega otroka – pa tudi zase. Kot študentka ljubljanske Pedagoške fakultete je leta 2009 dobila Prešernovo nagrado za uvajanje inovativnega pristopa učenja Storyline, ki temelji na praktičnem delu in sodelovanju; dve leti pozneje se je preselila na Švedsko in tam nekaj časa delala kot učiteljica, leta 2019 pa je postala ravnateljica v mednarodni dvojezični šoli in vrtcu. Po petnajstih letih dela v skandinavski državi, kjer je na lastne oči videla, kako deluje napredna, sočutna, odprta, prilagodljiva, predvsem pa življenjska šola, se je vrnila v Slovenijo. Tu zdaj iz prve roke opazuje delovanje vse bolj zastarelega, kadrovsko podhranjenega, nepraktičnega, rigidnega in tekmovalnega izobraževalnega sistema, s katerim so vse bolj nezadovoljni tako starši kot učitelji. A Lea Colner je človek, ki v prvi vrsti išče rešitve – če zmorejo Švedi, bi zmogli tudi mi.

Šimen Zupančič

Moja hči je letos prvošolka. Tako lahko neposredno opažam neverjetno histerijo, ki jo zganjajo številni starši ob vpisu svojega otroka v osnovno šolo: ljudje se ves čas obremenjuje s tem, kateri otroci bodo še v razredu z njihovim, katere učiteljice in učitelji ga bodo poučevali in kako … Kaj bi vi tem staršem položili na dušo?

Danes starši pogosto gledajo predvsem na svojega otroka in v ospredje postavljajo svoje potrebe – kar ni presenetljivo, saj nas potrošniška družba vsakodnevno trenira prav v takšnem pristopu. Ob pomanjkanju konstruktivnega, tudi samokritičnega razmisleka tako pogosto delujemo impulzivno, lahko bi celo rekli histerično. A s premišljenimi in jasnimi postopki bi večino tega stresa lahko preprečili. Starši imajo ključno nalogo, da otroku ob vstopu v šolo dajo občutek zaupanja in veselja, šola pa mora zagotoviti, da se starši ne sprašujejo, ali bo njihov otrok preživel, ampak da vedo, da bo imel podporo. Res pa je, da v slovenskem šolstvu pogosto ne delujemo preventivno, ampak težave rešujemo šele, ko se pojavijo, kar ustvarja nepotrebno tesnobo.

Novice

Pismo Judom, kjer koli že ste

Kaj pa, če so strahovi omenjenih staršev upravičeni? Ali ni slovenski izobraževalni sistem ob vsem poudarjanju podatkovnega znanja in ocen danes resnično predvsem prostor, v katerem se oblikujejo krivična razmerja družbene neenakosti? Ali ni potemtakem smiselno, da skušajo svoje otroke po načelu »boja za obstanek« pripraviti za preživetje in tudi prevlado v takem sistemu?

Verjamem, da je vsak strah, ki ga doživljamo, upravičen, toda pomembno je, da ga znamo preseči. Sedanji sistem z močnim poudarkom na podatkovnem znanju in ocenah pogosto reproducira neenakosti, namesto da bi jih zmanjševal. Če se šola preveč usmeri v tekmo, postane prostor izključevanja in ne vključevanja. Razumljivo je, žal, da poskušajo starši v takem okolju otroke pripraviti na »preživetje«. A prav tu je ključno vprašanje: ali si želimo zgolj otroke, ki znajo preživeti, ali otroke, ki znajo živeti – v sodelovanju, spoštovanju in soodgovornosti? Če bomo kot družba še naprej pristajali na logiko tekmovanja, bomo otroke pripravljali na sistem, ki jih samo izčrpava. Če pa si vsi skupaj upamo narediti temeljit premik, lahko šola postane prostor, v katerem se zmanjšujejo razlike, kjer se uči o pravičnosti, solidarnosti in kjer ima otrok občutek, da je njegova vrednost več kot zgolj ocena.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana