Vita Mavrič izjemoma o družini in umiku z odrov
Vita Mavrič ob 60-letnici napoveduje slovo z odrov. Tokrat je izjemoma spregovorila o družini – o vlogi, v kateri se počuti najbolj izpolnjeno.

Nekatere dame skrivajo svoja leta, Vita Mavrič pa ob svoji 60-letnici ponosno napoveduje svoj novi avtorski projekt La vita è bella, ki bo 4. novembra premierno predstavljen na odru Cankarjevega doma. Glede na njeno dosedanje delo – festivale šansonov La Vie en Rose, predstave Cafe teatra, albume šansonov in izlete v druge žanre, vloge v predstavah in filmih … – sploh ni dvoma, da nas tudi tokrat čaka umetniški presežek.
Medtem ko ureja še zadnje podrobnosti – recimo kostume, ki ji jih bo spet ustvaril vrhunski Alan Hranitelj – smo jo ulovili tik po zaključku snemanja novega albuma, z željo, da se ozre na preteklo delo in, tokrat izjemoma, spregovori tudi o svoji čudoviti družini. Vita nam je zaupala, da se namerava v kratkem umakniti z odrov, saj si v tem življenjskem obdobju želi umetnost okušati bolj iz občinstva. To bo pustilo veliko praznino, saj takšnih perfekcionistov ne delajo več.
Kot svobodna umetnica ste izbirali zelo različne izzive. Praktično za vsak vaš projekt bi lahko rekli, da je oral ledino. Se strinjate?
V nekaterih segmentih sem jo gotovo. Najbrž je to predvsem povezano z mojim značajem. Vedno sem preizkušala svoje meje. Hkrati pa to sodi k mladosti. Takrat se ti zdi življenje strašansko dolgo in imaš občutek, da zmoreš vse, nobena ideja ti ni tuja in ničesar se ne prestrašiš. V tem je zagotovo tudi prednost mladosti. Potem te življenje izbrusi. Kar sploh ni slabo. Nasprotno!
Kaj je vaš največji uspeh? Morda to, da ste imeli prvo zasebno gledališče Café teater? Da ste leta pripravljali festival šansonov La vie en rose – prireditev, ki bi jo prej povezali z državno subvencijo kot zasebno iniciativo?
Težko odgovorim na to vprašanje, ker ničesar od naštetega nisem načrtovala. Vse je nastajalo sproti. Niti od daleč si nisem predstavljala, da bo Café teater živel dvajset let, še manj, da bo festival trajal petnajst. Kaj šele, da bom pri svojih letih še na odru. Živela sem v trenutku. Pravzaprav še danes živim tako.

Vaši glasbeni projekti so vedno imeli rdečo nit – recimo Brecht, Vitomil Zupan, Jani Kovačič, slovenski pesniki … Kako ste se odločali, komu boste posvetili čas?
Sem poustvarjalka; tisto, kar se me dotakne, predelam s svojim pogledom in čutenjem. Moje poti se začnejo podobno – z idejo, ki zraste v koncept, s skladbami, ki se počasi postavljajo na noge. To traja mesece, včasih leto ali več. Potem pride na vrsto Jaka Pucihar, moj dolgoletni glasbeni sopotnik, pianist in skladatelj. Z njim razpravljava, iščeva, rušiva, gradiva, prestavljava tone in misli, in ko končno prideva v studio, se vse spet postavi na glavo. (smeh) To je večna hoja naprej in nazaj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 21. oktober 2025
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
