Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pevka, inštruktorica fitnesa in osebna asistentka Maja Prašnikar deluje krhko in eterično, a z nasmeškom prenaša vse izzive, saj nima samo običajnih skrbi mamic dveh majhnih otrok. Njen partner Alen Kobilica ne vidi in mora tako pogosto poskrbeti tudi zanj. Mnogi tarnajo že zaradi manjših stvari, Maja pa z ljubeznijo govori o svojem življenju in tem, da je za kar šest let postavila svoje želje na stranski tir, zdaj pa komaj čaka, da se vrne na glasbene odre.

Življenje me je dodelilo Alenu, ker je verjelo, da bom zmogla!

»Ko sem se zaljubila v Alena, nisem razmišljala o njegovi slepoti. Prevzele in očarale so me iskrice v njegovih očeh, ki so bile polne življenja. Med nama je bila tudi močna telesna, seksualna privlačnost. Prav tako najin odnos ni bil nikoli površinski, ampak sva se povezala na svoj način, globoko in iskreno. Zaupala sva si, se prilagajala in se razvijala kot enakovredna partnerja,« se spominja Maja začetkov te usodne ljubezni. »Alena sem zelo čutila in ga videla kot moškega, ki me zna nasmejati, ki ima neverjetno življenjsko energijo, jasne cilje in vrednote, zelo podobne mojim. Pravzaprav sva že na začetku ugotovila, da imava podoben pogled na svet, prioritete in življenjski slog. Alen me je poznal še iz časov, ko je videl, saj sem bila medijsko izpostavljena kot članica skupine Unique, ko pa sva se osebno spoznala, ni več videl …«

Življenje te nauči učinkovitosti

«Ne bom rekla, da me ni bilo strah. Bilo me je. In ne samo mene … Tudi okolica je imela veliko vprašanj. Veliko znancev, prijateljev me je opozarjalo, naj dobro premislim o zvezi, ki naj bi mi po njihovem prinašala kup ovir in težav. Sama sem seveda menila drugače. Ko sva začela govoriti o skupnem življenju in pozneje o otrocih, sem poslušala vprašanja, ali bom zmogla, ali ni to prevelika odgovornost zame in kako bo vse delovalo v praksi. Nekaterim se je to zdelo nemogoče, sama pa sem to videla kot velik izziv, ki ga bom, trmasta kot sem, premagala. Vedno se držim misli: Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš, v obeh primerih imaš prav. Jaz sem se odločila, da bom zmogla. Zaradi ljubezni,« pripoveduje.

»Ko sem resnično sprejela dejstvo, da Alen ne vidi, in ga sprejela prav takšnega, kakršen je, so vsi strahovi izginili in od tistega trenutka naprej je, kot da se je v meni nekaj premaknilo, in življenje je steklo brez nemira … Od takrat naprej sva tako rekoč nerazdružljiva,« nadaljuje Maja, ki je danes zelo ponosna na to odločitev oziroma brezpogojno sprejemanje: »Ne zato, ker bi bilo vse lahko, ampak ker sem na tej poti ugotovila, koliko moči je v človeku. Postala sem hitrejša, bolj prilagodljiva in veliko bolj potrpežljiva. Včasih sem za kakšno opravilo potrebovala ves dan, danes ga opravim v pol krajšem času. Življenje te nauči učinkovitosti in predvsem tega, da so naše meje pogosto precej dlje, kot si mislimo. In nekako verjamem, da me je življenje dodelilo Alenu, ker je verjelo, da bom zmogla.«

Slepota je le ena od okoliščin

Ker Alen ne vidi, je v številnih položajih odvisen od Maje. Ko se sprehajamo z Majo in njeno družino po stari Ljubljani, ona niti med klepetom ne pozabi, da mora sem ter tja Alenu zašepetati, kako naj obrne voziček s hčerko. »Velikokrat slišim celo vprašanje, ali sem Alenu kot mama. Pravzaprav nikoli. Če sem iskrena, sem se v kakšni prejšnji zvezi veliko bolj počutila mama svojemu partnerju kakor pa danes. Alen je zelo samostojen in odločen moški z jasnimi cilji in željami. Je iznajdljiv, odgovoren, discipliniran, skrben in duhovit. Ima neverjetno veliko življenjske energije, rad povezuje ljudi, je družabna duša, veliko dela od doma, vodi pomembne poslovne pogovore s tujino in tako skrbi za svoja podjetja. Njegova slepota nikoli ni določala njegove osebnosti, kaj šele vrednosti. To je le ena od okoliščin njegovega življenja.«

Maja pravi, da se Alen doma znajde bolje, kot bi si lahko mislili. »Sam si pripravi zajtrk, ve, kje so stvari, in se po domu giblje popolnoma samostojno. Seveda so trenutki, ko potrebuje mojo pomoč. Če me ni doma in česa ne najde, me pokliče po videoklicu, usmeri telefon proti predalu ali polici, jaz pa mu povem, kje je iskano. Takšni položaji so pri nas običajni,« pove in doda, da ji Alen tudi pomaga pri gospodinjstvu. Je pa bilo pred leti izzivov več. »Spomnim se poletij na Krku, kjer že leta dopustujemo v kampu. Ko je bila Inti še dojenčica in je bil tudi Val še zelo majhen, je bil že odhod na stranišče logistični projekt. Če je moral Alen na oddaljeno stranišče, smo bili primorani iti vsi skupaj. Danes je lažje. Val je starejši, zelo je že samostojen, zato očija že lahko kam pelje ali mu pomaga.« Otroka sta slepoto sprejela kot nekaj povsem naravnega. »Včasih ga primeta za roko in rečeta: 'Oči, a čutiš?' Potem njegovo roko položita na predmet, ki mu ga želita pokazati. Takrat se zavem, kako neobremenjeni so otroci in koliko se lahko odrasli naučimo od njih …«

Mateja J. Potočnik

Bližina ni odvisna od pogleda

Maja pa priznava, da ji kdaj manjka nekaj drugega. »Pogrešam to, da bi videl moj nasmeh, se zazrl v moje oči, videl novo obleko ali izraz na obrazu … Očesni stik je pomemben del bližine med ljudmi. A sva se naučila drugačnih načinov povezovanja. Ko me vpraša, kaj imam oblečeno, mu pač to podrobno opišem. Včasih me prime za rokav ali obleko in si ustvari svojo predstavo. Najina bližina ni odvisna od pogleda, ampak od pozornosti.«

Če je bila Maja prej vajena poklonov zaradi videza, je pri Alenu drugače. Čeprav je vedel, kako je bila videti, ko je še videl in jo je opazil na glasbenih odrih, se tudi ona zaveda, da jo ima rad zaradi vsega, kar nosi v sebi.

»Njegova slepota mi je dala zanimiv uvid v lastno samopodobo. V svetu, kjer se na žalost pogosto vse vrti okoli videza, je lepo vedeti, da si ljubljen zaradi tega, kar si. Alen mi še danes daje poklone. Pove mi, da sem zanj nežna čista dušica, mila, topla, srčna. Da občuduje mojo energijo, predanost družini in moč. Takšni pokloni gredo veliko globlje od videza in mi pomenijo ogromno. Seveda se še vedno rada uredim, ker se rada dobro in lepo počutim. Ker se rada pogledam v ogledalo in si rečem, da sem kljub utrujenosti še vedno jaz. In ja, tudi zanj. Čeprav me ne vidi, čuti mojo energijo, samozavest in razpoloženje,« pravi Maja, ki se je v zadnjih šestih letih povsem posvetila družini.

Naložba za vse življenje

Z Alenom sta najprej postala starša Valu, potem pa še Inti. »To je moja zavestna in zame edina prava odločitev. Želela sem biti prisotna v najpomembnejših letih odraščanja svojih otrok. Tudi zato bo Inti šele septembra šla prvič v vrtec,« pravi Maja. Inti bo septembra imela tri leta in osem mesecev, Val, ki ima pet let in pol, pa je šel v vrtec po dopolnjenem tretjem letu. »Ne predstavljam si, koliko poljubčkov in objemčkov in vsega lepega bi zamudila, če ju ne bi imela ob sebi. Še prehitro bosta odrasla. To je naložba za vse življenje. Enako kot moja odločitev za daljše dojenje, ki prinaša ogromno koristi tudi čez čas.« Maja namreč še doji, saj čaka, da se bo Inti sama odstavila.

»Biti mamica je in bo vedno moja najljubša, najlepša življenjska vloga, saj neizmerno uživam v njej,« pravi Maja, hkrati pa dodaja, da to seveda ne pomeni, da je vedno vse super – pogosto je bilo tudi zelo težko. Za vsako mamico pridejo trenutki, ko se naberejo zoprnije, v njenem primeru pa je še toliko več izzivov in iskanja novih rešitev, prilagajanja … »Ampak za zdaj nam gre odlično!«

V najtežjih trenutkih odkriješ svojo moč

Za Majo je torej kozarec na pol poln, saj nič ne toži, čeprav je dejstvo, da že šest let ne spi prav dosti. Na vprašanje, kdaj je nazadnje spala ne tistih priporočljivih osem, ampak samo tri ure v kosu, namreč odgovarja, da se tega ne spomni. »Na srečo imam res ogromno energije, ki jo zahtevajo dva majhna otroka, gospodinjstvo in vsakodnevna organizacija,« pravi Maja, ki nima pomoči starih staršev. »Moji starši živijo v Trbovljah, Alenova mama pa ima zdravstvene težave. Obe babici in dedek otroka neizmerno obožujejo in se veselijo vsakega srečanja z njima,« spet obrne na pozitivno plat, saj noče biti v vlogi žrtve: »Vedno sem verjela, da čim večja je težava, tem večja je priložnost za rast. Prav v najtežjih trenutkih sem odkrila, koliko moči, potrpežljivosti in hvaležnosti nosim v sebi.«

Za vse, ki smo Majo spremljali v časih njene največje priljubljenosti, je danes njen položaj zelo drugačen. »Saj sem tudi sama kdaj pomislila na kontrast med nekdanjim življenjem na odrih in današnjim vsakdanom. A nikoli z grenkobo. Odri so mi dali veliko, družina pa mi je dala nekaj, česar ni mogoče primerjati z ničimer. Oboje me je oblikovalo. In morda zato danes čutim, da se na oder vračam drugačna –zrelejša, mirnejša in bolj hvaležna. Glasba nikoli ni zares odšla iz mojega življenja. Je del mene, vedno sem veliko pela, samo občinstvo je bilo drugačno,« pravi v smehu pevka, ki se po šestih letih vrača na odre, saj jo glasba osrečuje in osmišlja.

»Ničesar ne delam na silo in sem odprta za nove priložnosti, ki se mi ponujajo,« pravi. Ponosno pove, kako jo je presenetilo, da so ju s Kikiflyjem izbrali za festival MMS, ki ga je že kot punčka spremljala in sanjala, da bi na tako velikem odru tudi sama stala. »Zame to ni samo festival, ampak simbol novega poglavja. Tudi opomnik, da ima lahko ženska v različnih obdobjih svojega življenja različne vloge, se posveti svojim ciljem, željam in ji zato ni treba izgubiti sebe.«

revija Jana