Borut Živulović / BOBO

Prejšnji teden je presenetila novica, da je sodni svet razrešil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika. Presenetila zato, ker bi moral svoj položaj zapustiti že zdavnaj in je bilo videti, da ga po »naravni poti« sploh ne bo. Naravni? 

No, pa smo pri treh zarubljenih otrocih, njihovo kalvarijo bralci Jane spremljajo skoraj pet let. Iz neke čisto običajne ločitve je nastala drama, potem ko je sodnica šla na drugo delovno mesto, primer pa je prevzela nova sodnica, ki sploh ni bila z družinskega, ampak okrožnega sodišča. In ni bila »naravna« sodnica, kar pomeni, da ni dobila primera po vrstnem redu, ampak se je predsednik okrožnega sodišča odločil (tako vsaj pojasnjuje), da ga bo dobil tisti sodnik, ki ima najmanj odprtih primerov.

Zgodbe

Zarubljeni otroci pa znova bežijo

Čisto slučajno je bila to sodnica, katere brat je prijatelj in mentor očeta zarubljenih otrok. Zato, vidite, je zakoniti oziroma naravni sodnik tako pomemben – izključuje namreč možnost, da bi predsednik sodišča delil primere »ustrežljivim« sodnikom, ki bi pristransko sodili v prid eni strani ali dopustili zavlačevanje procesa, dokler zadeva ne zastara. Vse jasno? Marjanu Pogačniku očitajo več takšnih dodelitev ali predodelitev.

Bralci nas velikokrat sprašujete, kako je s tremi otroki, ki imajo zdaj enajst in štirinajst let. Za tiste, ki dogajanja ne poznate, le kratko pojasnilo – zgodba je planila v javnost, ko otroci niso hoteli na stik z očetom in so jih sodni izvršitelj in še enajst drugih uradnih oseb štiri ure lovili okrog vogalov, posnetek jokajočih in kričečih otrok ter medklicev odraslih je pretresel javnost. Sodnica lova ni hotela prekiniti in otroke so na koncu dobesedno zarubili – stlačili so jih v očetov avto in odpeljali.

Shutterstock

Seveda je nastal vihar, ki pa mu sodnica ni bila kos, na družinskem sodišču so meni in drugim pojasnjevali, da so bili otroci v »življenjski nevarnosti«. Kakšni, niso hoteli, predvsem pa niso znali povedati. Kako sem prišla do informacij, pa tudi dokumentov, da sem lahko večkrat pisala o drami treh otrok in njihove matere?

Zgodbe

Zarubljeni otroci v čakalni vrsti: So pri mami? Seveda ne!

Ko sem objavila prvi zgroženi tekst o lovu na zarubljene otroke, se je v redakcijo vsulo pričevanj ljudi, zagotavljali so mi, da so vse, kar pišejo nam, poslali tudi na sodišče, vendar to ni ničesar upoštevalo. Ne bom naštevala, kdo vse se je oglasil, seznam je dolg, ampak vsi po vrsti so me prosili, naj njihova imena obdržim v uredništvu, ker se bojijo posledic. Med drugim smo objavili ostro pismo anonimne sodnice o rubežu in pravicah otrok, zdaj lahko povemo, da je bila to zdajšnja predsednica državnega zbora. Večkrat se je oglasil razkačeni Matevž Krivic, ki je sodnico prijavil na tožilstvo, poklicala je tudi klinična psihologinja, ki je vedela veliko o primeru (in seveda tudi nismo smeli izdati, kdo je), in razložila, kako skušajo sodne izvedenke materi naprtiti različne pomanjkljivosti, čeprav večina ne drži.

Ali napačne sodnice izbirajo napačne izvedence, ki upoštevajo njihova navodila? Samo vprašam. Kolikor vem, skrbništvo še zmeraj ni dokončno določeno, ker izvedenci še niso rodili končnega poročila. So pa očitno povzročili, da otroci niso smeli dolge mesece niti videti niti slišati svoje matere, potem pa so jo smeli srečevati le pod travmatičnim nadzorom.    

Zgodbe

Zarubljeni otroci vzeli usodo v svoje roke

Kakorkoli že, za dokončno rešitev problema so poskrbeli otroci sami – začeli so bežati od očeta k mami, ponoči, skozi gozd, kjer so medvedi … Takrat se je tudi sistem nekoliko zdramil. Mamin prodorni in vztrajni odvetnik je medtem proces pripeljal skozi vse sodne instance, zadeva se je končala na Evropskem sodišču, kjer se je kot tretja stranka pojavil tudi naš varuh človekovih pravic – in znova je dobilo naše pravosodje z omenjenega sodišča klofuto.

Pogačnikov sestop je najbrž prva posledica, s sodnico itak ni več problemov (?), ker je v pokoju, ali se bomo pogovarjali o sodnih izvedencih, še ne vemo, bi se pa veljalo potruditi in dati varuhu večja pooblastila – vsaj štiri leta je opozarjal pristojne na napake, a se v odprte primere ne sme mešati. Pa bi se moral! Imeti bi moral takšna pooblastila, da bi prekinil lov na tri otroke, takrat stare šest in devet let. Zdaj živijo pri mami, z očetom pa imajo običajne stike. Koliko takšnih primerov, ki ne pridejo v javnost, je še?  

Uvodnik je objavljen v reviji Jana,  št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana