osebni arhiv

Za njo je dvanajst let nepozabnih dogodivščin, življenjskih izkušenj in preizkušenj, ki so jo za vedno izklesale in spremenile. Na morju je po dveh letih spoznala bodočega moža Manuela, zaradi katerega je vztrajala toliko časa. Pred kratkim sta prvič po vseh teh letih majhno barko zamenjala za prikupno stanovanje v francoskem mestu Valence (južno od Liona), od koder je doma njen mož. Čez mesec dni bosta postala starša.

osebni arhiv

Ko smo se pogovarjali, sta komaj štiri dni živela na svojem, sta pa pred tem že nekaj časa urejala dom. Na vprašanje, ali pogreša morje, se je nasmehnila, da je bila prejšnji dan pri njih huda nevihta. Hvaležna je, da je bila v tistih trenutkih na suhem in varnem in ne kje sredi oceana. Poleg tega je treba še toliko postoriti pred prihodom dojenčka, da niti nima časa razmišljati o preteklosti. Sploh pa se je na morju navadila razmišljati samo o tistem, kar je pred njo danes. »Bolj kot se ti kopno izgublja izpred oči, bolj si povezan sam s sabo, bistrejše postanejo misli, globlji so pogovori in bolj si povezan s trenutkom, v katerem si,« pravi.

Morje, njen svet. Želja, da gre v svet, na morje, je od nekdaj rasla v njej. Ko je bila stara osem let, je oče kupil majhno jadrnico, s katero so med počitnicami raziskovali jadransko obalo. Takrat se je začelo iskriti, se spominja. Pozneje se je kdaj pridružila očetu, njegovi partnerki in polsestri, ko je pozimi vozil goste po karibskih otokih. »Po srednji šoli nisem razmišljala o študiju, za kar mi je zdaj včasih malo žal, ampak takrat me je vleklo v svet.« Poklicala je očeta Sama Božiča, kje je, in se njegovi družini pridružila v Avstraliji. Njena polsestrica Fabjana velja za eno najmlajših deklic, ki je pri šestih letih s starši obplula svet, jadrnice je bila navajena že od majhnega (o Samu, njegovi partnerki Ines in mali Fabjani smo pisali leta 2011, ko je družinica šla na prvo preizkušnjo s tako majhnim otrokom – za tri mesece po karibskih otokih). Marinella ima sicer še dvojajčno sestro dvojčico, s katero sta si precej različni. Ona je bolj navajena kopenskih pustolovščin, se smeji Marinella.

osebni arhiv

Na prvi večji preizkušnji so torej obpluli Avstralijo, Veliki koralni greben, se ustavili na Božičnih otokih, Rodriguesu in Mauritiusu. Poslušala je očetova navodila in pomagala na nočnih stražah. Dve leti zatem, ko se je očetova družina odpravljala domov, Marinella ni želela opustiti takšnega življenja. Kovala je načrte, kako bi lahko uporabila svoje znanje, in postala del posadke na zasebnem katamaranu bogatega Angleža. Kril ji je tudi stroške potapljaškega tečaja, da ga je lahko za njegovo varnost spremljala med potopi. Vmes je iskala delo na večjih ladjah z oglasom na portalu Find a crew, kjer jo je našel njen sedanji mož Manuel, takratni kapetan tridesetmetrske jadrnice. Poslal ji je mejl, ali bi se pridružila posadki v Črni gori. Tako dobre ponudbe ni pričakovala, zato ni dolgo razmišljala. Stalno so bili v posadki trije, za daljše plovbe z gosti pa jih je bilo šest. Njena prednost je bilo govorjenje srbohrvaščine.

osebni arhiv

Skupaj je lažje. Naslednji dve leti so pluli na relaciji Karibi–Sredozemlje, in če ne bi z Manuelom kmalu po tem, ko sta se srečala, postala par, bi se verjetno vrnila domov. »Delo na luksuznih jadrnicah prinaša veliko pozitivnega, po drugi strani pa se, ko si tako daleč od kopnega, velikokrat počutiš osamljenega in začneš pogrešati svoje ljudi.« Ker pa sta z Manuelom delala skupaj, jima je bilo dosti lažje. Nasmehne se, da sta bila dobra ekipa in jima je gladko šlo. Stalno je bila v stiku z družino, prijateljev pa ob njenem načinu življenja ni veliko ostalo. Z Manuelom sta si na svojih poteh ustvarila novo prijateljsko mrežo. »Njegova zgodba je še bolj nora od moje. On in še dva njegova prijatelja so se med študijem odločili, da bodo odjadrali na pot okoli sveta, čeprav pred tem nihče od njih še ni stopil na jadrnico. Kupili so si jo s študentskim kreditom, Manuel pa je zaprosil nekega jadralca, da ga je v enem tednu naučil, kako se z njo ravna in kaj je pomembno. Potem so brez izkušenj in znanja kar startali z zahodnega dela Francije in na koncu resnično v treh letih obpluli svet. Najhujša nevihta z največjimi valovi jih je zajela že prvi teden jadranja, ampak takrat so mislili, da je to pač stalnica na morju in so jo srečno odnesli. Potem so o svoji izkušnji življenja na morju predavali v šolah po Franciji. Manuel se je v tako življenje zaljubil in naprej jadral v različnih službah.« Ena od njih ju je združila.

osebni arhiv

Doma na odprtem morju. Marinelli je bila všeč svoboda, ko te je vsak dan presenetilo nekaj drugega. »Pojma nisem imela, kaj se mi bo zgodilo naslednje leto. Obveznosti so bile povsem drugačne kot na kopnem.« Hotela je tudi videti čim več sveta. »V tej negotovosti sem se počutila stabilno. Bolj ko se je kopno oddaljevalo izpred mojih oči, bolj sem se počutila doma in povezana s sabo. Najlepši občutki so me vedno prevevali, ko smo zapustili kopno in se znašli na odprtem morju.« Najdlje ni videla kopnega štirideset dni, sicer pa po teden ali štirinajst dni. Seveda je takšno življenje spremljal tudi strah pred slabim vremenom. »Najbolj sem se bala nepredvidljivega vremena in da v barko ne bi udarila strela. Nikoli pa me ni bilo strah, ker dolgo nisem videla kopnega. Najhujše pri nevihtnem vremenu je bilo, če sem bila utrujena. Kadar so me taki trenutki ujeli spočito, je bilo veliko lažje. Večkrat me je bilo pa strah pred strahom, če bi se kar koli zgodilo. Ko je bilo hudo, sem se včasih spraševala, kaj sploh delam na morju, medtem ko so moji domači na kopnem, jaz pa sem mokra in me zebe.« Ampak ko se je zjasnilo in jih je ogrelo sonce, je pozabila na vse. »Bolj kot zame me je bilo strah za Manuela, da ne bi padel v vodo. Ampak k sreči sva jo vedno dobro odnesla.«

osebni arhiv

Življenje na Papriki. Po dveh letih sta se odločila narediti malo premora. Kupila sta majhno, približno enajstmetrsko jadrnico, ki je bila zasidrana na karibskem otoku Martinik. Ker je bila oranžna, sta jo poimenovala Paprika. »Potrebovala je veliko najine ljubezni, da sva jo toliko uredila, da sva lahko odplula. Vleklo naju je na Tihi ocean. Še z enim prijateljem smo se mimo Jamajke, Kube in Paname podali čez Pacifik do Francoske Polinezije.« Ostati pa sta nameravala, dokler bi jima dovoljevale finance – dve, tri leta. To je bilo obdobje nepozabnih dogodivščin. Obiskovala sta sanjske otočke, spoznavala domačine, popravljala jadrnico, se družila z drugimi jadralci. Dostikrat so se dobivali na obali in pekli ribe. »V Francoski Polineziji je spektakularno otočje Merkezi; po navadi prvo, kamor pridejo jadralci. Visoki zeleni otoki so polni življenja, sadja in zelenjave, nimaš težav z zdravo hrano. Presenetilo pa me je, da sva vseeno ostala zdrava, tudi če nekaj mesecev nisva imela tega obilja.« Zanimivo je tudi, kako se navadiš živeti z zelo malo premoženja, saj na majhno jadrnico ne spraviš veliko. »Imela sem kvadratni meter prostora za oblačila, pa še od tega je bilo pol kopalk,« se smeji in poudarja, da je pomembnejše imeti dovolj hrane in vode. »Pri sebi se naučiš imeti samo tisto, kar potrebuješ. Ko sva prodala Papriko, zasidrano v Polineziji, je praktično vse najino življenje ostalo na njej. Preveč zapleteno je bilo vse seliti v Francijo. Ne sekiraš se za stvari; nisi vezan nanje.«

Prihaja nov življenjski član. Po nekaj letih takega vandranja – vmes sta za nekaj časa šla delat na največji takratni katamaran, da sta spet zaslužila denar za življenje – sta si zaželela večje jadrnice, kjer bi se jima lahko pridružili domači. Z njo so večinoma jadrali po Sredozemlju. Z njimi je vztrajala, vse dokler nista ugotovila, da se jima bo v njuni življenjski pustolovščini kmalu pridružil nov družinski član. »Očitno sva potrebovala nekaj, kar naju je malce zaustavilo v življenju. Po pravici povedano sem si kar malo oddahnila. Še vedno se malo iščem, imam veliko časa razmišljati, kakšno bo življenje z otrokom. Ampak mir in to, da pred sabo nimam več velikih podvigov, mi trenutno kar prija. Našla sva luštno stanovanje, Manuel je našel službo blizu, v eni največjih rečnih marin v Evropi.« In tako si počasi na novo urejata življenje. Veseli se poroda in dojenčka. »Nimava veliko načrtov, če nama bo tukaj všeč, bova ostala. Če bova tukaj srečna, nima smisla, da hitiva nazaj na morje. Nekaj mesecev bom z otrokom, potem pa si bom poiskala službo. Gotovo bo povezana s turizmom,« razmišlja.

osebni arhiv

Dobra ekipa. V dvanajstih letih življenja na morju se je veliko naučila o življenju. »Lažje se spoprijemam s stresom, v redu je, če gre vse bolj počasi, lažje rešuješ probleme, naučiš se sprejemati ljudi različnih značajev, narodnosti in kultur, ne nazadnje smo si na morju vsi delili enake izkušnje.« Vsekakor pa je bilo vse laže, ker sta imela drug drugega. »Dobro se razumeva. Morda tudi zato, ker sva si delila enak način življenja. Drug drugega poslušava in se spoštujeva. Hitro sva spoznala, da sva pravzaprav dobra ekipa!«