Osebni arhiv

Freedom Flotilla (v slovenščini: Flotilja svobode) je mednarodna mirovniška in humanitarna pobuda. Njeni aktivisti poskušajo po morju prebiti izraelsko pomorsko blokado Gaze in dostaviti pomoč ljudem, hkrati pa opozarjati na kršitve človekovih pravic v tej okupirani deželi. Ladje prevažajo živila, zdravila, medicinsko opremo in gradbeni material za prebivalce Gaze, kjer številni umirajo zaradi pomanjkanja. Zaradi stradanja vsak dan umirajo tudi otroci in dojenčki. Vsi sodelujoči v organizaciji Freedom Flotilla so prostovoljci – aktivisti, zdravniki, novinarji, učitelji, duhovniki ipd. Pobuda združuje organizacije in ljudi z vsega sveta, v njej pa so sodelovali že številni znani aktivisti, politiki, umetniki in Nobelovi nagrajenci. Biti aktivist v flotilji ni šala. Izrael namreč ob preprečevanju dostave humanitarne pomoči v Gazo brez pomisleka sname rokavice. Pred 15 leti je izraelska vojska v mednarodnih vodah napadla ladjo te organizacije, ubila devet aktivistov in pridržala več sto ljudi. Aktiviste te pobude zapirajo in po pričevanjih tudi mučijo še zdaj. Kaj torej dela med njimi sivolasa gospa sedemdesetih let?

Babica, ki je nekaj naredila

Freedom Flotilla Vigdis na svoji spletni strani predstavlja takole: »Vigdis Bjorvand je 70-letna aktivistka iz Norveške, katere neomajna predanost pravičnosti traja že skoraj pet desetletij. Odkar je leta 1976 prvič stopila na pot aktivizma, je Vigdis vztrajen glas za mir, dostojanstvo in človekove pravice.« Nekoč lastnica trgovine z rabljenimi predmeti in vse življenje aktivistka se je leta 2023 prvič pridružila Freedom Flotilli na krovu ladje Handala in od takrat je sodelovala že v trehmisijah, v zadnji kot kuharica. Kot pravijo sami, njeni obroki s toplino in skrbjo ne hranijo le teles, temveč tudi duše posadke.

Freedom Flotille

Sama o svojem boju za pravice Palestincev pove, da se je njihove stiske prvič ovedla v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »V šoli se o tem nismo ne učili ne pogovarjali,« pravi. »Ko sem bila v Libanonu, sem videla begunska taborišča. Od takrat se trudim prispevati k njihovemu boju za pravico.« Freedom Flotilli se je pridružila pred dvema letoma. »Takoj ko sem slišala za te ljudi, sem jim pisala,« opisuje Vigdis. »Od takrat sem del misije. Prvič ko sem se pridružila posadki na ladji Handala, so nas ustavili. Letos sem končno dobila priložnost, da v Gazo pomagam dostaviti hrano in zdravila. Nimam besed, da bi opisala trpljenje, ki ga doživljajo Palestinci. Upanje pa mi vlivajo gibanja po vsem svetu, ki vznikajo njim v pomoč. Predvsem mladi so pripravljeni nekaj narediti. Skrajni čas je, da se zganejo tudi vlade in vendarle povejo, da nočejo imeti nobenega opravka z državo, kakršna je Izrael!«

Vigdis ne more hoditi po svetu miže za krivice, ki se dogajajo. Prepričana je, da moramo proti njim dvigniti glas in se jim upreti v imenu sebe in prihodnjih generacij. »Nočem, da bi mi vnuki nekoč rekli, da nisem ničesar naredila,« pravi, »ne morem sedeti doma v naslanjaču in gledati televizije, medtem ko v Gazi ubijajo otroke.«

'Jebeno grozno'

Pred kratkim je bil na Vigdisinem Facebookovem profilu objavljen posnetek, na katerem ta pravi: »Če to gledate, so me ugrabile izraelske oborožene sile. Prosim, sporočite moji družini, prijateljem in norveški vladi, naj mi pomagajo!« Posnetek je bil pripravljen vnaprej za primer, če bi izraelske oblasti aktiviste Freedom Flotille aretirale in zaprle. Točno to se je v začetku avgusta tudi zgodilo. Ne prvič. Že junija je Izrael zajel ladjo, na kateri je bila takrat tudi Greta Thunberg, in preprečil dostavo pomoči v Gazo, od koder že več mesecev opozarjajo na lakoto in nevzdržne razmere. Maja pa so ladjo v bližini Malte napadli z brezpilotnim letalnikom in jo poškodovali, tako da ni mogla nadaljevati poti. Tokrat je bila med aretiranimi in zaprtimi aktivisti tudi 70-letna babica Vigdis. V zaporu je preživela štiri dni. Takoj ko so ladjo zajeli, je začela gladovno stavkati, dneve v izraelskem zaporu pa je opisala kot 'jebeno grozne'. Niso je sicer pretepali, so jo pa pustili v neznosni vročini in izolaciji, pravi, poleg tega da je doživljala psihično mučenje. A ob tem doda, da je to, kar je ona doživela v zaporu, neprimerljivo s tem, kar Palestinci doživljajo vsak dan.

Vigdis so po štirih dneh in ogorčenju svetovne javnosti izpustili. Ob vrnitvi domov so jo na letališču pričakali družina, prijatelji in podporniki. Kljub vsemu, kar je preživela, ostaja zvesta sama sebi. Ko je stopila v letališko avlo, je zaklicala: »Svobodna Palestina!«